Kolumna Marije M. Kotnik: Kultura na klopcah

Pod blokom, na zelenici, ki je v mestni lasti, kot pojasni upravnik, so tudi tri klopce. Na njih posedajo različni; mladi, starejši, pa tudi pse neodgovorni lastniki radi posedejo na njih, ko si psi ali lastniki zaželijo toplino bližnjega. In potem sledi cviljenje, iz katerega ni razbrati, kaj si želi pes. Ali priboljšek ali namesto posedanja na klopci le sprehoda …
In tako so tudi te dni na eni od njih posedali mladi. Prišli so iz različnih koncev naselja. Saj niso bili glasni in sploh niso delali kažina, sem pa pomislila, da jim mora hudo pasati druženje po tolikem času. In jim najbrž tudi je. Drugače niti ne bi sedeli do skoraj 23. ure. In potem so odšli; vsak na svoj konec. Najbrž domov. Dvomim, da na kako drugo klopco.

Naslednje jutro sem imela zgodnji opravek in sem moral mimo omenjene klopce. Okoli nje pa smeti kot na kakem odlagališču.
Mlade je epidemija še posebno prizadela. Pa tiste, ki so izgubili službe in kake pogodbe tudi! In zdaj, se mi zdi, moramo vsakemu, ki kar koli naredi narobe, spregledati vsako napako. Tudi ubogim mladim!

Bralec Dela Vinko Korošak iz Šempetra pri Gorici je v Delovih pismih bralcev zapisal: »Odpadki so zrcalo naše kulture. Tako nekoč kot danes. Če brskaš po smeteh, ugotavljaš kulturo na nekulturi. Kultura in nekultura sta vedno bili na tehtnici. Čim več je odpadkov, tem manj je kulture. Iz davnine je malo smeti, ker je bilo malo ljudi, zato malo nekulture. Današnja (ne)kultura se duši v nekulturi. Kaj nam to pove? Da je svet po svoji naravi kulturen, le človek je nekulturen.«

Več kot strinjati se z njim res ne morem. Še posebno ko sem prebrala nadaljevanje, kjer g. Vinko še zapiše: »Imamo ministrstvo za okolje in ministrstvo za kulturo. Le čemu? Kako vaju ni sram, ko pa vse bolj živimo v hlevu. Ne verjamete? Poglejte naše ozračje, kako kašlja in se krči v neurjih. Poglejte reke in jezera, kako dolgo bomo še pili čisto vodo? Poglejte morja, oceane. Tudi ti velikani so že umirajoči. In kopno: Kmalu bodo naše najvišje gore, gore iz smeti. Politika in znanost! Če imate še kaj kulture v sebi, sedite za skupno mizo, potrošništvu dajte uzdo, gospodarstvu pa predpišite reciklažo …«
Leporečij, ki smo jih bili deležni ob nedavnem, že enainpetdesetem svetovnem dnevu Zemlje, dnevu, ki naj bi bil eden najbolj prepoznavnih okoljskih dni, ni zmanjkalo. Številni po vsem svetu so tudi opozarjali na ranljivost in enkratnost našega planeta.
Kako vesela sem bila, ko so mi povedali, da je občina Bled končno obnovila klopce na železniški postaji. Namestili so nov les in obnovili betonske nosilce. Gre za stare štirimetrske Plečnikove klopce, ki so se pogreznile v zemljo, poleg tega je les tako razpadel, da niso bile več uporabne.

Že v naslednjem trenutku sem se zbala za klopce. Le kdo kulturen ali nekulturen bo posedal na njih? Koliko časa bodo zdržale?
Ko sem nekaj brskala in prebirala na temo »klopce v parkih«, nisem mogla mimo dejstva, da obstajajo – ljubljanske klopce. Take, z betonskimi podstavki in lesenimi deli v – seveda – ljubljanski zeleni barvi.

Včasih sem rada posedala na kaki klopci v parku. Da sem razbistrila misli po kakem razvnetem pogovoru, da sem si odpočila noge po nekaj kilometrih hoje ali kolesarjenja. Zdaj me vse manj vleče, da bi sedla na kako. Pa naj bo »ljubljanska«, »blejska« … Ko se pač spomnim, kaj številni iz lastne nekulture pač počno na klopcah in okoli njih!
Spet se bom vrnila k omenjenemu pismu. Vse bolj sem prepričana, da se današnja (ne)kultura res duši v nekulturi in da je svet po svoji naravi vsaj večinoma še kulturen. Le človek je nekulturen.


Pogled na in ob klopce, to urbano pohištvo današnjega časa, je le en dokaz več!