Kolumna Marije M. Kotnik: Lep pozdrav z recepcije

Priznam, nisem še unovčila turističnega bona, ki mi ga je velikodušno podarila slovenska vlada, da z njim poravnam račun za prenočišče z zajtrkom. Pač sodim med tistih 60 ali 70 odstotkov Slovencev, ki na to še čaka. Saj je še čas, si rečem in čakam na jutri. Ali pa na pojutrišnjem. No, morda pa mi le uspe septembra ali oktobra.


Številke kažejo, da se je julija stanje v slovenskem turizmu, ki ga je močno prizadela epidemija covida-19, vendarle obrnilo. Število turističnih prihodov in prenočitev je glede na predhodne letošnje mesece poskočilo, in sicer predvsem na račun domačih gostov. Teh je bilo v sedmem letošnjem mesecu za 176 odstotkov več kot v tem mesecu lani, kažejo statistični podatki. »Fajn,« si rečem.

Julija letos so v slovenskih nastanitvenih obratih našteli 653.008 prihodov turistov, kar je 27,5 odstotka manj kot julija lani. Število prenočitev se je zmanjšalo za 18,5 odstotka na 2,07 milijona, kažejo statistični podatki.

Slovenski turizem so v prvem delu poletne sezone reševali domači turisti. V nastanitvenih obratih so namreč našteli 403.669 prihodov domačih turistov, kar je 176 odstotkov več kot julija 2019, ustvarili pa so skoraj 1,4 milijona prenočitev oz. 155 odstotkov več kot v sedmem lanskem mesecu.

Sem pa v zadnjem času precej poslušala o turističnih bonih. Pa tudi nekaj malega prebrala.

Županje in župani so presrečni. Nekateri. V mariborskem zavodu za turizem, npr., opažajo, da so za njimi trije odlični meseci. Med uspešnejšimi na mariborskem koncu je glamping Čokoladna vas v Limbuškem zalivu. »V povprečju smo bili več kot 90-odstotno zasedeni,« se je pohvalil direktor Uroš Mlakar. Nekaj več kot polovica njihovih gostov je tujcev, ostalo so Slovenci, ki večinoma koristijo bone.

Pa smo spet pri bonih. In ocenah, da so prinesli srečo in zadovoljstvo ter nekaj denarja v posamezne kraje preljube nam domovine.

Pa sem prebrala nekaj prispevkov in ocen tudi na družabnih omrežjih glede turističnih bonov. Tako kot državljani so tudi ocene glede tega deljene. Nekateri jih hvalijo, drugi grajajo. »Ko smo povedali, da bomo izkoristili turistične bone, se je odnos na recepciji spremenil za 180 stopinj,« mi je dejala znanka. Podobno sem slišala iz ust sosedove prijateljice … Vsi so nekako stisnili zobe, se potrudili, da so bili čim manj pri ponudnikih storitev, poravnali račun in odšli. Malce slabe volje, malce pa tudi dobre, saj so si oddahnili od vsakdana. Kakor koli že!

Vem tudi, da so številni svoje bone podarili svojim družinskim članom; ali pa jih – prodali! In sem se pri tem spomnila, kako je minister Počivalšek zatrjeval, da »bo vlada naredila vse, da do zlorab ne bo prihajalo«. No, nisem povsem prepričana, da je res »vlada naredila vse«, da do tega ne bi prihajalo.

V hčerinskih Nedeljskih novicah sem prebrala anketo, v kateri je vsak peti sodelujoči mnenja, da bi morala država tudi za leto 2021 izdati nov paket turističnih bonov, ki naj bi veljali od januarja do decembra 2021. Tudi sama podpiram tako zamisel.

Sem si pa bogokletno vzela za pravico, da taistemu ministru Počivalšku in armadi turističnih delavcev v najrazličnejših turističnih institucijah predlagam, da, če pač ne želijo »premalo zapravljivih domačih gostov«, podprejo zamisel, kot jo poznamo iz nekaterih drugih primerov.

Namreč: kaj pa, če bi vsakemu državljanu Slovenije oz. vsakemu prejemniku turističnih bonov omogočili, da vrednost bonov – tako kot v primeru, ko davčni zavezanec rezident lahko zahteva, da se del dohodnine, odmerjene po zakonu, ki ureja dohodnino, nameni za financiranje splošnokoristnih namenov in za financiranje političnih strank in reprezentativnih sindikatov – nakažejo, kamor pač želijo. In tako bi državljani rezidenti lahko nakazovali denar gostilnam, kafičem, političnim strankam, mogoče celo kakšnemu samostojnemu kulturniku … in vsi bi imeli korist od tega.

Pa še nihče jih na recepcijah ne bi gledal postrani ali jih napi***val!