Kolumna Marije M. Kotnik: Moj januar

Rada imam januar. Pravzaprav že od konca decembra se ga veselim. Nato pa pridejo dnevi, ko si smem privoščiti nekaj malega več, in potem, končno, vstopim, v januar. Da je izvirno slovensko ime zanj prosinec, me niti toliko ne zanima, ker se zelo nerada vračam v preteklost, v primerjavi s preštevilnimi. Še manj me zanima, da bo med 21. januarjem in 20. februarjem kitajsko novo leto, nato 30. januarja muslimansko, pa da bo vmes svetovni dan boja proti kajenju.


Malo me jezi, ker v mojem mesecu, kar sploh ni vpisano v različne instagram enciklopedije, ni snega, mraza je tu-tu … Me pa še malce bolj jezi, ko se spomnim, kako s(m)o si vsi konec lanskega decembra in v začetku letošnjega zaželeli vse lepo, vse najlepše, pa veliko sreče in zdravja in še obilico blablabla …
No, in potem se vse začne znova.

Slišim (in gledam), kako se pojavi odmevni poziv k odstopu nadškofa Stanislava Zoreta in vrhovnega predstojnika Misijonske družbe lazaristov Tomaža Mavriča. Razlog za ta poziv je njuno neizpolnjevanje »načel in predpisov, ki na področju razkrivanja spolnih zlorab veljajo v Katoliški cerkvi«.

Kontekst te pobude civilne iniciative Dovolj.je je njihovo nezadovoljstvo z dejstvom, da pri obravnavanju spolnih prekrškov duhovnikov in njihovega spolnega nasilja nad žrtvami ni pravega pravnega in moralnega epiloga. Žrtve take neplodne, dolgoletne, včasih večdesetletne postopke po mnenju članov iniciative doživljajo kot novo travmo, kot ponovno zlorabo. Zato menijo, da je treba odgovornost razširiti tudi na tiste, ki so skladno s papeževim dokumentom (Vos estis lux mundi), objavljenim maja lani, obremenjeni zaradi izogibanja kanoničnim preiskavam, zaradi opustitev oziroma zaradi take in drugačne lojalnosti do storilcev ali predstojnikov.

No, Cerkev bi resnično morala obračunati z vsemi pedofili, ki se skrivajo v njihovih vrstah, ljudje pa bi morali biti bolj strpni, tudi do Cerkve kot take.

Pojavi se obstreljevanje med premierjem in šefom opozicije o mrtvih telesih … »Predsednik vlade Marjan Šarec se je odzval na oceno prvaka SDS Janeza Janše, da je njegov peterček politično truplo, da mrtvi tek škodi Sloveniji ter da se bo kmalu pokazalo, ali bo vodenje vlade prevzel kdo drug,« berem.

Kje so vse tiste lepe želje, želje po sreči in zdravju, ki s(m)o si jih izrekli konec decembra lanskega leta in v začetku letošnjega. Pa še enega smo zvrnili za počez; da bi bolj držalo.

Laž na laž. Blefiranje in še enkrat blefiranje. Zakaj ljudje tako radi lažejo? Zakaj nam tako radi lažejo? Res ne razumem nergačev, ki že januarja začnejo, kako je vse narobe, in se potem do decembra ne ustavijo.

In moj januar, v katerem se nekoč v stilu pesmi »fantič mlad prisanka se šic, šic, šic, šic, šic izza ovinka, a za njim boječe se stiska mala Tinka …,« je zdaj izgubil vsak smisel. Smrečice so odpeljali komunalci, še snega ni, ekoGreta ostaja vse bolj tiha … Čestitanje in lepe želje pa so splavali po vodi. Savi, Krki, Dravi, Paki …

Na današnji dan so tistega davnega leta 1954 splavili prvo jedrsko podmornico na svetu, znameniti Nautilus, leto pozneje je v Celovcu Ansambel bratov Avsenik posnel najbolj znano verzijo skladbe Na Golici.

Bojim se, da snega še ne bo, moj najljubši mesec pa bo vedno bolj postajal mesec skreganih ljudi, družin in pozabljenih obljub ter želja. In se vprašam, ali naj sploh še verjamem novoletnim lepim željam.
Danajce so nekateri hitro »prečitali«.

Njihove darove, ki niso bili dani iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom, pa tudi. Z decembrsko-januarskimi čestitkami je skoraj povsem enako. Januarja v Sloveniji pa še posebej!