Kolumna Marije M. Kotnik: Naše in njihove izložbe

Te dni sem bila spet v Zagrebu. Pri prijateljih. In ker je treba tudi prijatelje včasih pustiti malo pri miru, sem imela nekaj malega časa za meni venomer nadvse zanimiv sprehod (beri: polmaraton) po osrednji zagrebški ulici – Ilici. In spet sem bila – pač po žensko – navdušena. Nad izložbami.

Zagrebške izložbe imajo svoj čar. Imajo, no, ne vse, vendar večina, pred katerimi se rada ustavljam, si jih ogledujem in včasih celo zaradi nečesa (hm, no, med nami, tudi zaradi koga) vstopim v trgovino, nekaj, česar ne vidiš prav povsod.


Res so zanimive in privlačne njihove izložbe. In res poudarjajo blago, ki ga oglašujejo in so njihove zgodbe. In všeč mi je, ker zagrebški trgovci izložbe preurejajo zelo pogosto. Skoraj vsak tretji, četrti dan ... Navsezadnje je to logično, mi je dejala ena od lastnic neke zagrebške trgovinice na osrednji ulici, ko sva srkali opoldansko kavico v lokalu nasproti njenega. »Mimo dlje enakih izložb pač ljudje hitijo, ne da bi jih opazili, jih pa zaznavajo, če v njih spremenimo vsaj nekaj malega,« mi pojme razjasni prodajalka, ki jo poznam še iz »prejšnjih« časov.

»Izložbe so antikvitetno orodje, ki ni le starinski propagandni as iz rokava, temveč le najbolj prestižna puščica iz arzenala angelskih oglaševalskih strelcev,« je nekoč dejala Christine Brickman iz londonske agencije Elemental Design, ki je specializirana za izdelavo celovitih izgledov. O dekoriranju izložb je še dejala, da so »izložbe tiho gledališče, s katerim pa se hočejo trgovinice pobahati ne le pred sosedom na drugi strani ulice. Z enkratnim vizualnim pritiskom hočejo doseči, da se bo mimoidoči potrošnik tudi tedaj, ko bo za njim naporen nakupovalni dan, spomnil na bleščava pročelja trgovine. In morda ugotovil, da je kljub uspešnemu nakupovalnemu plesu v zraku še dovolj ritma, da se vsaj še za kakšen obrat v isto trgovino vrne tudi jutri!«


V teh časih je to zelo pomembno; seveda, tudi za trgovce.

Prebrala sem, nekaj časa je že minilo od tedaj, o Škotinji Faye McLeod. Študirala je modni dizajn, po študiju pa je začela delati za različne hudo znane delodajalce. Selfridges, Topshop in Liberty. Pri Louisu Vuittonu se je zaposlila leta 2009. »Ko sem začela delati, so mi vsi rekli: 'Feye, to ni mogoče.' Zdaj pa ...« Zdaj pa ima pod sabo 23 ljudi, dva studia, enega na vsaki strani Atlantika: na križišču 27. ceste in avenije Madison v New Yorku in zraven mostu Pont Neuf v Parizu s prekrasnim pogledom na Seno. »Sodelavci so nadvse strastni, znajo reševati probleme. Vedno najdejo pravo rešitev.« Po svetu ima Louis Vuitton več kot 450 trgovin. Faye McLeod naredi zasnovo za vse izložbe. Zamenjati jih je treba v enem tednu, in to petkrat na leto, pravi.

»Pošteno,« sem si zabrundala v brado – tako da me ni nihče slišal –, povsem enako kot Taras Birsa iz tako opevane nadaljevanke Jezero. In pomislila na naše izložbe, izložbe v glavnem mestu prelepe nam države.

Zazdelo se mi je, da je trgovcem bolj malo mar, kaj bodo postavili vanje. Vse skupaj eno veliko nujno zlo!


Kot vem, zdaj pa pravzaprav nisem več tako prepričana, so pred leti slovenski založniki podeljevali nekakšno zlato okno oz. nagrado najbolje opremljene knjigarniške izložbe. »Za uspešno prodajo pogosto ni dovolj, da ima knjiga lep ovitek in udaren naslov. Neredko se posamezniki odločijo za nakup šele potem, ko jo opazijo v izložbi,« so pred leti opravičevali nagrado.

Tistega ogromnega balona v trgovini na Champs-Elysées v Parizu, ki ga je tjakaj (pred časom) umestila omenjena Faye McLeod (ali vsaj kaj podobnega), v slovenskih izložbah ne bom videla. Sem pa neizmerno vesela, ko vidim in opazim, da so ljubljanske izložbe (in ne le zgolj ljubljanske) vsaj čiste. No, vsaj večina njih. Tudi to nekaj šteje. Sem pa vsekakor vesela, ker si sem ter tja lahko vsaj malo oči napasem na zagrebških izložbah.