Kolumna Marije M. Kotnik: Nebodijihtreba ljudje
Res imam rada starejše ljudi. Od vedno. Že tudi ko sem bila otrok, sem se rada družila s starejšimi. Raje sem poslušala starega očeta, ko mi je razlagal to in ono, namesto da bi se podila s sosedovimi otroki naokoli. Rada sem se družila tudi s teto Verono. Gospo, ki je pri nas skrbela za nas mulce, saj nas je bilo veliko, oče in mama pa ob obilici dela na kmetiji in dodatnih službah, da sta nas sploh lahko vzgojila, pač nista uspela vsega. Ostali bratje in sestre niso imeli prav velike potrebe po druženju z njo, sama pa sem bila vedno vesela, če sem lahko čas preživljala ob njej in se ob njej kaj naučila.
In verjetno imam tudi zaradi tega še zdaj, ko tudi meni še nekaj malega manjka, da bom tudi sama padla v to kategorijo »nebodijihtreba ljudi«, enak ali še bolj spoštljiv odnos do starejših.
Spoštljiv odnos do starejših? Veliko o tem premišljujem zadnje čase. Saj vse, kar lahko vidim, slišim, berem v zadnjem času in že kar nekaj let zapored, je, da se starejšim godi krivica. In to velika, bolj kot ne na vseh področjih. Zdi se, kot da so postali tisti nebodigatreba, katerega enostavno odvržeš, ko ga ne potrebuješ več.
Le kako naj si drugače razlagamo toliko slabih potez, ki jih je vseskozi za to sicer največjo populacijo pri nas vseskozi sprejemala država, ki tako rada na glas razlaga, kakšna tragedija da nam grozi, saj postajamo vse starejša država.
In v zadnjih covidnih dveh letih, ko smo imeli neko drugo oblast, je to še posebej prišlo na površje. Oblast je zelo veliko govorila o starejših, jih omenjala vsak dan, kako vse, kar koli počne, dela prav zanje in samo v dobro starejših. Dajala jim je bombončke, drobtinice, se jim dobrikala na vse pretege. A starejši, no, večinoma, na volitvah niso »prepoznali drobtinic in bombončkov« iz npr. zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo rešil vse skrbi in težave starejših ljudi. Še manj da so digitalni boni njihova vstopnica za digitalno prihodnost.
Da so starejši najbolj diskriminirana skupina ljudi pri nas, ni več nobena javna skrivnost. Čeprav so si z delom zaslužili svoje penzije, pri večini od njih le-ta ne zadostujejo za dostojno življenje. Več kot dve tretjini, njih več kot 700.000 ljudi, živi bolj kot ne v bedi ali na robu nje. Večina od njih ne more priti do zdravnika, ko ga potrebuje. Večina ne more dobiti ustrezne nege, ko ne morejo več skrbeti zase, saj prostora v domovih za starejše ni, zakon o dolgotrajni oskrbi pa tudi še vsaj deset let ne bo v veljavi, če se bodo zadeve dogajale s takšno dinamiko, kot pač se.
Kaj torej ostane tem nebodijihtreba starejšim? Pravzaprav nič. Le čakajo lahko, da se jih bo zdajšnja oblast usmilila in v resnici sprejela vse potrebno, da bo v naši državi življenje starejših spet dostojno njihovega življenja, kot je bilo pred daljnimi 30 leti. Ko bi si vsaj vsi z digitalnimi boni lahko privoščili operno predstavo. Bi jim po plačilu vstopnice, ki je stala 149 evrov, ostal še en evro. Toliko pa stane, če je sreča mila in kupon v veljavi, kaka žemljica.
V prihodnjih dneh bo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo postalo ena izmed 1075 Unicefovih varnih točk, namenjenih mladim in najmlajšim. Vredno pohvale. Tako bodo otroci vedeli, kam ob nasilju po pomoč.
Ta stari pa se še naprej imejte fajn. Dokler še lahko!
