Kolumna Marije M. Kotnik: Objem deset let pozneje

Mesto je že zažarelo v vseh svojih lučkah, ko sem se na ljubljanskem Tromostovju, tam, kjer je pogled najlepši na Ljubljanski grad, srečala s prijateljico, s katero se sicer slišiva nekajkrat na leto, vidiva pa bolj poredko. Že zdavnaj se je namreč izselila. Nekam stran. Daleč od nekoč »njene« države. Takrat, pred skoraj desetletjem, sva sedeli ob kavi na domačem kavču in se pomenkovali, obe jezni na »svet okoli sebe«. Njej je počil film, spakirala je kufre in rekla: »Zbogom, moja Slovenija!« In je šla. In zdaj ji gre tam nekaj tisoč kilometrov stran dobro.

In takrat mi je, poleg nekaterih drobnarij, ki so naju vezale, izročila tudi pismo, ki ga je napisala sama sebi. Mi je tudi rekla, da bom tako bolje razumela, zakaj je odšla.
Zdaj, toliko let pozneje in po tokratnem srečanju, sem ga spet vzela v roke. In res še bolj razumela njeno odločitev.


Zakaj? Najprej nekaj odlomkov:
»Sem samostojna podjetnica in odkar pomnim, še posebno pa odkar imam svoj s. p., redno in vedno plačujem vse obveznosti do države, beri plačujem vse davke in druge obveznosti, ki si jih država vedno znova in sproti izmišljuje za nas 'male'. In to traja vsaj deset oziroma celo nekaj več let. Še nikoli nisem zamujala s plačili. Poslovala sem vedno legalno, nisem izdajala fiktivnih računov le zato, da bi zmanjšala plačilo DDV. Vsem, ki so kadar koli delali zame, sem račune poravnala v roku, skratka, obnašala sem se, kot se mora vsak normalen poslovnež oziroma kot se obnaša poslovni svet povsod, le pri nas, v tej prečudoviti in vsem nam tako ljubi Sloveniji ne. Za koga že ljubi in prečudoviti?

Sem se pa začela spraševati, zakaj že vse to počnem. In danes, leta 2010, ko sem mislila, da se pri nas, ki smo pravna in demokratična in oh in sploh uspešna država, kot pravijo naši gospodje na oblasti, pa resnično ne morejo zgoditi take svinjarije, ki jih vsak dan poslušam v medijih, berem v časopisih; na primer da direktorica podjetja krade, laže, namesto delavcem sebi nakazuje denar in se potem še celo cmeri v kamero, češ, kako uboga je, ker so jo mediji dobili na laži oziroma pri nečednih poslih. Ali ko vodja kabineta predsednika vlade brez kančka sramu laže v kamero, da njej pa res nihče ni ničesar dal ali še več podaril, ker vse, kar ima, si je prigarala s svojima dvema rokama.«

In je nadaljevala: »Zakaj že vse to prenašam, sem se v zadnjih mesecih vprašala ničkolikokrat. Trenutno še nisem našla pravega odgovora, se pa vsak dan bolj nagibam k temu, da bi tudi sama ravnala tako, da ne bi plačevala davkov, sploh ne bi plačevala ljudi, ki delajo zame, češ, kaj me pa briga. Nikoli ne bi izpolnjevala obveznosti in se požvižgala na vse skupaj ... A na koncu sem spoznala, da jaz tako ne morem delovati, saj sem vzgojena v poštenem duhu, oče in mama sta me naučila, da ne lažem, ne kradem, prav tako nikomur ne želim nič slabega. Vse, kar si želim, je to, da lahko delam to, kar znam, in dobim za to tudi pošteno plačilo. A tega, poštenega plačila, je vse manj, prav zaradi že prej omenjenih subjektov, ki na vsakem koraku goljufajo, se obnašajo, kot da so le oni tisti, ki lahko kaj imajo, drugi pač ne, in so povsem izigrali vse zakone pravne države … Zato se vsak dan znova sprašujem, kam naj se odselim, kam naj grem, kjer bom lahko delala normalno, kjer bodo javni uslužbenci vsi po vrsti spoštovali nas, ki v bistvu dajemo tudi za njihove plače, pa bonitete in ne vam kaj še vse,« je še zapisala.

Te dni me je na Tromostovju vprašala, ali se je v državi kaj spremenilo. »Mah, počasi nekaj že,« sem poskušala biti uvidevna do svoje države.
»Ne laži, prijateljica draga,« mi je dejala, objeli sva se in se razšli. Ona po svoje, jaz po svoje. Ona čez dan ali dva nazaj v svoj nasmejani raj, nekaj tisoč kilometrov stran, jaz pa v svojega, žal še vedno malo manj nasmejanega – tukaj in zdaj.