Kolumna Marije M. Kotnik: Odgovornost? Kaj je to?

Pred dnevi je slovensko javnost zelo razburil incident na slovensko-italijanski meji, ki se je sicer zgodil pred dobrim mesecem. Takrat je obrambni minister Matej Tonin to novico označil za fake news, no, zdaj pa naj bi se (dogodek preiskujejo vojaški kriminalisti, ki jih usmerja koprsko okrožno državno tožilstvo) izkazalo, da sta dva slovenska vojaka resnično na precej nenavaden način obravnavala Tržačana, ki se je ob meji sprehajal s punco.

Odzivi v javnem prostoru so bili pričakovano zelo burni in ostri. Še posebno od strokovnjakov za varnost, ki so skoraj v en glas govorili, da je nedopustno, da za kakršno koli napako, ki jo naredi pripadnik varnostnih sil, izvemo šele, ko to pride v javnost oziroma se nanjo opozori šele, ko neka kriminalistična preiskava to pač potrdi.

In če se spomnimo, je minister za obrambo Tonin, takrat ko se je o tem dogodku prvič izvedelo v javnosti, to označil za lažno novico … pa tudi, ko je bil potem gost Igorja Berganta v Odmevih, niti za trenutek ni pomislil, da je morebiti on za vse te nepravilnosti, ki se trenutno dogajajo v Slovenski vojski, vsaj, poudarjam, vsaj objektivno odgovoren. Niti pomislil ni, kaj šele da bi imel namero zaradi neke objektivne odgovornosti odstopiti.


Prav smešen pogovor je bil tisti v Odmevih. Vsaj zame. Pa sem se hitro zavedla, da pač živim v Sloveniji in ne na Islandiji!
Da ob dogodku niti vrhovni poveljnik – ki je, ko ima čas, tudi predsednik države – ni rekel nobene, me prav tako ni niti najmanj presenetilo, saj že zelo dolgo, najmanj sedem let ni povedal svojega mnenja oziroma se oglasil, ko bi se res moral. Tistih njegovih guncanj, ki jih zganja na instagramu, pa sem že pred časom nehala spremljati. Predsednik države enostavno nima mnenja o ničemer, kar je pomembno v državi, ki ji predseduje.

Hja, res sem že kar nekaj časa na tem svetu ter več kot tri desetletja (upam si tudi trditi, da bolj kot povprečni državljan) spremljam medijsko-politično-javne razprave o tem in onem v tej naši lepi državi pa tudi v svetu. In zunaj, tam nekje v demokratičnih državah, že ob najmanjši nepravilnosti – četudi je to tako minorno, da ni vredno omembe – ministri, predsedniki in premierji zaradi objektivne odgovornosti odstopajo ali vsaj ponudijo odstop kot po tekočem traku, saj se zavedajo, da je to, kar se dogaja v njihovih resorjih, pač vedno tudi njihova objektivna odgovornost. Tega v deželici na sončni strani Alp ni mogoče opaziti. V vsej naši samostojnosti bi lahko na prste ene roke prešteli tiste vodilne politike, ki so zaradi lastne napake ali napake podrejenega odstopili zaradi objektivne odgovornosti.

Ne, tega pri nas ne poznamo. Resnica je na žalost slovenskega naroda taka, da pomena, kaj je to objektivna odgovornost, vodilni politiki v Sloveniji sploh ne razumejo. Niti ne želijo razumeti! Kaj šele da bi kdaj tako delovali.

No, v parlamentu pa se o tem kot po navadi spet le kregajo. Medtem ko opozicija zgrožena ugotavlja, kako se vede pozicija, ji ta skozi svoje vestne poslance v maniri poslušnih duš, ki verjamejo le enemu in edinemu, vrača v enaki ali še hujši meri. In tudi v primeru vojaškega incidenta tako kot pri vsaki napaki, aferi, ki se je v zadnjih mesecih zgodila v Sloveniji, vedno znova koalicijski poslanci kot papagaji ponavljajo, da opozicija pač le nagaja vladi, da ji želi le slabo, da ne želi sodelovati in podobne politične floskule – lahko bi rekli, kar pravljice za lahko noč.

Le kaj reči na vse to. Najbolje nič, če se politiki in predvsem vodilni med njimi ne želijo niti pogovarjati z drugimi (razen če jim drugi le pritrjujejo in kimajo), so pozivi h kakršni koli objektivni odgovornosti posameznikov pri nas povsem brez pomena.

Zdi se, da je zato pač logična posledica dejstvo, da se ne znamo pogovarjati niti ljudje med seboj. V družinah. Med sosedi in še kje … Odlična slovenska igralka Polona Juh je v oddaji Kultura na TVS dejala: »Živimo v svetu, kjer se ne znamo pogovarjati in preskakujemo odgovornost.« In k temu lahko dodam le klicaj!