NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Os Velenje-Helsinki
In vse bolj mi postaja jasno, da se bom z avtom v Zg. Dolič, moj domači kraj, še dolgo cijazila, kot bi ne živela v letu 2020.
Odpri galerijo
Kmalu iz Helsinkov do Amsterdama v 22 urah. FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Prav veselim se, ko bodo zdajšnji otroci, stari štiri ali morda pet let, lahko sedli na vlak v Velenju in se odpeljali do Finske. V Helsinke k prijatelju z družabnega omrežja. Okej, za začetek malo šale in nekaj več zares!
Takole namreč: nizozemska prestolnica Amsterdam, nemško pristanišče Hamburg, danski København, Stockholm na Švedskem in finska prestolnica Helsinki se dogovarjajo o hitri železniški povezavi med mesti, s katero bi denimo vožnja iz dežele tulipanov do 1500 kilometrov oddaljenega Stockholma z vlakom trajala pičlih 22 ur.
Nizozemski železničarji so leta 2019 beležili kar 13-odstotni porast mednarodnih železniških potovanj. Omenjena severna proga bo odprta leta 2028.
Vest, ki me je prikovala na sedež. In mi dala misliti. Zato sem tudi pomislila na možnost, ko bi mlad fant ali dekle tistega bodočega leta lahko sedla na vlak v Velenju in izstopila v Helsinkih, kjer bi jo ali ga pričakal ali pričakala prijateljica.
No, pa sem kaj hitro ugotovila, da kaj takega v moji deželi ni mogoče. To bi šele bilo prepirov. Če ne z Avstrijci pa s prvim sosedom ali lastnikom neke zapuščene parcele ali gozda, ki ga tako ali tako ne čisti, saj bi zato, kot meni, »itak morala poskrbeti država«. In zato se bo raje kregal in bentil, kot pa da bi vse skupaj predal za dober namen oziroma za železnico.
In zdaj smo pravzaprav pri tretji razvojni osi.
Kot rojena Korošica vestno spremljam dogajanje, povezano s tem. In se redno smejim in sem redno še bolj žalostna. Skoraj prepričana sem, da bodo omenjeni možje, mogoče je med njimi celo kakšna gospa, iz Amsterdama, Hamburga, Københavna, Stockholma in Helsinkov veliko prej sestavili dogovor, ki bo omogočil uresničitev namere o povezovanju, kot pa skregani Slovenčki dokončali – 50 mesecev naj bi gradili omenjeno 3 ROS – tretjo razvojno os in Koroško povezali s svetom. No, za začetek le z Ljubljano, koliko pa je ta povezana s svetom in Rusijo, se pa ve.
Nedavno je gospa Zdenka Goriup v pismu bralcev v časniku Delo v prispevku z naslovom Privoščimo si primerjavo v slogu optimistično vzgojenih starih generacij zaključila svoje pisanje: »... in čez pet let ne bi želela slišati, da to ni šlo« (namreč drugi tir proge Divača–Koper).« V svojem pismu primerja časovni okvir gradnje železnice Celje–Velenje (leto 1891, 37,5 kilometra, gradnja eno leto) in Velenje–Dravograd (leto 1897, 37 kilometrov, gradnja dve leti) z našo 20 let trajajočo pripravo gradnje drugega tira Divača–Koper (27 kilometrov z neznanim datumom zgraditve).
In se je oglasil gospod Marjan Zavšek iz Laškega ter podprl gospo Goriupovo in se obenem vprašal: »Sprašujem se, zakaj danes govorimo o relacijah Celje–Velenje in Velenje–Dravograd kot o tretji razvojni osi. Govoriti bi morali o železniški prvi razvojni osi kot o vitalni hrbtenici Slovenije, ki bi jo morali razširiti do Kopra. Seveda gre za mentalno dva povsem različna koncepta: prva razvojna os je koncept avstro-ogrskih prosvetljenih absolutistov iz dobe kraljevanja premoga, tretja razvojna os pa je koncept slovenskih prevozniških absolutistov, po domače skladiščnikov in kamionarjev v dobi kraljevanja nafte, ki bo pred zgraditvijo nove železniške povezave zgradilo tretji avtocestni pas do Ljubljane, ki bo tako dobila podobo velemesta po zgledu urbanih scen v nadaljevankah kanala Fox Crime ali pa kitajskih novih mest.
Pravzaprav je gospa postavila dosti pomembnejše vprašanje, kot je zgraditev drugega tira. Postavila je vprašanje, ali bomo čez pet let še suverena država. Gre za vprašanje opravilne sposobnosti države Slovenije.«
In sem pomislila, koliko pametnih ljudi je še na tem delu sveta, imenovanem Slovenija. In začela verjeti, da bom čez nekaj let res vozila avto po tretji razvojni osi.
Pa so me demantirali iz Velenja, kjer so iz Komunalnega podjetja Velenje dali vedeti, da bo prostora na glavnem pokopališču Podkraj zmanjkalo v največ desetih letih. Imeli so že gradbeno dovoljenje, da bi pokopališče dovolj razširili, a ga je na tistem delu povozila tretja razvojna os. Z občine sporočajo, da bodo prostorske načrte za drugo lokacijo začeli sprejemati letos.
In vse bolj mi postaja jasno, da se bom z avtom v Zg. Dolič, moj domači kraj, še dolgo cijazila, kot bi ne živela v letu 2020. Medtem pa se bodo nekateri iz Amsterdama do Helsinkov vozili kot gospodje in še bolj gospe. Seveda, saj je že dogovorjeno, da trasa ne bo povozila nobenega pokopališča.
Takole namreč: nizozemska prestolnica Amsterdam, nemško pristanišče Hamburg, danski København, Stockholm na Švedskem in finska prestolnica Helsinki se dogovarjajo o hitri železniški povezavi med mesti, s katero bi denimo vožnja iz dežele tulipanov do 1500 kilometrov oddaljenega Stockholma z vlakom trajala pičlih 22 ur.
In vse bolj mi postaja jasno, da se bom z avtom v Zg. Dolič, moj domači kraj, še dolgo cijazila, kot bi ne živela v letu 2020.
Nizozemski železničarji so leta 2019 beležili kar 13-odstotni porast mednarodnih železniških potovanj. Omenjena severna proga bo odprta leta 2028.
Vest, ki me je prikovala na sedež. In mi dala misliti. Zato sem tudi pomislila na možnost, ko bi mlad fant ali dekle tistega bodočega leta lahko sedla na vlak v Velenju in izstopila v Helsinkih, kjer bi jo ali ga pričakal ali pričakala prijateljica.
No, pa sem kaj hitro ugotovila, da kaj takega v moji deželi ni mogoče. To bi šele bilo prepirov. Če ne z Avstrijci pa s prvim sosedom ali lastnikom neke zapuščene parcele ali gozda, ki ga tako ali tako ne čisti, saj bi zato, kot meni, »itak morala poskrbeti država«. In zato se bo raje kregal in bentil, kot pa da bi vse skupaj predal za dober namen oziroma za železnico.
In zdaj smo pravzaprav pri tretji razvojni osi.
Kmalu iz Helsinkov do Amsterdama v 22 urah. FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Kot rojena Korošica vestno spremljam dogajanje, povezano s tem. In se redno smejim in sem redno še bolj žalostna. Skoraj prepričana sem, da bodo omenjeni možje, mogoče je med njimi celo kakšna gospa, iz Amsterdama, Hamburga, Københavna, Stockholma in Helsinkov veliko prej sestavili dogovor, ki bo omogočil uresničitev namere o povezovanju, kot pa skregani Slovenčki dokončali – 50 mesecev naj bi gradili omenjeno 3 ROS – tretjo razvojno os in Koroško povezali s svetom. No, za začetek le z Ljubljano, koliko pa je ta povezana s svetom in Rusijo, se pa ve.
Nedavno je gospa Zdenka Goriup v pismu bralcev v časniku Delo v prispevku z naslovom Privoščimo si primerjavo v slogu optimistično vzgojenih starih generacij zaključila svoje pisanje: »... in čez pet let ne bi želela slišati, da to ni šlo« (namreč drugi tir proge Divača–Koper).« V svojem pismu primerja časovni okvir gradnje železnice Celje–Velenje (leto 1891, 37,5 kilometra, gradnja eno leto) in Velenje–Dravograd (leto 1897, 37 kilometrov, gradnja dve leti) z našo 20 let trajajočo pripravo gradnje drugega tira Divača–Koper (27 kilometrov z neznanim datumom zgraditve).
In se je oglasil gospod Marjan Zavšek iz Laškega ter podprl gospo Goriupovo in se obenem vprašal: »Sprašujem se, zakaj danes govorimo o relacijah Celje–Velenje in Velenje–Dravograd kot o tretji razvojni osi. Govoriti bi morali o železniški prvi razvojni osi kot o vitalni hrbtenici Slovenije, ki bi jo morali razširiti do Kopra. Seveda gre za mentalno dva povsem različna koncepta: prva razvojna os je koncept avstro-ogrskih prosvetljenih absolutistov iz dobe kraljevanja premoga, tretja razvojna os pa je koncept slovenskih prevozniških absolutistov, po domače skladiščnikov in kamionarjev v dobi kraljevanja nafte, ki bo pred zgraditvijo nove železniške povezave zgradilo tretji avtocestni pas do Ljubljane, ki bo tako dobila podobo velemesta po zgledu urbanih scen v nadaljevankah kanala Fox Crime ali pa kitajskih novih mest.
Tujci ne potrebujejo neskončnega dogovarjanja za 2. tir; preprosto ga naredijo. FOTO: FACEBOOK
Pravzaprav je gospa postavila dosti pomembnejše vprašanje, kot je zgraditev drugega tira. Postavila je vprašanje, ali bomo čez pet let še suverena država. Gre za vprašanje opravilne sposobnosti države Slovenije.«
In sem pomislila, koliko pametnih ljudi je še na tem delu sveta, imenovanem Slovenija. In začela verjeti, da bom čez nekaj let res vozila avto po tretji razvojni osi.
Pa so me demantirali iz Velenja, kjer so iz Komunalnega podjetja Velenje dali vedeti, da bo prostora na glavnem pokopališču Podkraj zmanjkalo v največ desetih letih. Imeli so že gradbeno dovoljenje, da bi pokopališče dovolj razširili, a ga je na tistem delu povozila tretja razvojna os. Z občine sporočajo, da bodo prostorske načrte za drugo lokacijo začeli sprejemati letos.
In vse bolj mi postaja jasno, da se bom z avtom v Zg. Dolič, moj domači kraj, še dolgo cijazila, kot bi ne živela v letu 2020. Medtem pa se bodo nekateri iz Amsterdama do Helsinkov vozili kot gospodje in še bolj gospe. Seveda, saj je že dogovorjeno, da trasa ne bo povozila nobenega pokopališča.
