Kolumna Marije M. Kotnik: Oštevilčenje
V zadnjih dneh se na veliko piše o t. i. oštevilčenju kurirjev in kurirk Wolta in Glova. Zdi se mi, da se upravičeno o tem piše. Piše pa se tudi o drugih primerih, ki prav tako kršijo pravila. In so že oštevilčeni.
Na primer osebni avtomobili. Ti imajo registrske tablice, po katerih vrli čuvaji reda, miru in pravil prepoznajo, kdo se skriva za številko XX 666-KR (številka je izmišljena; op. a.), in krši prometna pravila.
Oštevilčeni so tudi električni števci, in kaj hitro vrli električarji prepoznajo, kdo krade elektriko ali jo plačuje premalo. Navsezadnje sem oštevilčena tudi jaz, saj je na mojih osebnih dokumentih vrsta številk …
Zakaj torej ne bi bili tudi kurirji Wolta in Glova oštevilčeni, če smo itak vsi? Pritožb na njihov račun, ker kršijo pravila, menda ne manjka. Menda pa največ pritožb leti na račun njihove (pre)hitre vožnje in njihovo nespoštovanje cestnoprometnih pravil.
Ko takole z odprtimi očmi v primerjavi z nekaterimi, ki imajo na pol odprte (ali na pol zaprte) ali nasploh zaprte in tavajo po svetu, hodim ali bicikliram po mestu, se mi dozdeva, da nihče, no, skoraj nihče ne spoštuje pravil.
Tistih, ki vozijo avtomobile z mobilcem v rokah, je vse več, celo voznika mestnega avtobusa, da o tem, koliko tovornjakarjev na avtocesti ali voznikov dostavnih kombijev, ki švigajo po mestu sem ter tja, sem že videla z njim v rokah, sploh ne pišem. Kolesarskih navdušencev, ki bi morali širiti duh kolesarstva, zdravega in spoštovanja pravil vrednega, ki se vozijo v nasprotno smer na kolesarskih stezah, je še več. Gledam, kako tik poleg znaka, da je prepovedano metanje smeti, starejša gospa meni nič, tebi nič odvrže prazen zavojček cigaret. Poslušam, kako na Vršiču in še kje na Gorenjskem nihče ne spoštuje prometnih znakov. Pač po načelu »Boli me đoko!«
Moja slovenska država, to opažam vsak dan, vlaga veliko napora, da bi svoje prebivalstvo vseh barv kože in verskega prepričanja ozavestila o nekaterih stvareh, ki jih na cesti, za volanom, na kolesu ali če so v prometu udeleženi le kot pešci, nikakor ne bi smeli početi. A se mi vse bolj dozdeva, da je ljudi, ki bi se držali pravil – priporočenih, zaukazanih, ustavnih, lokalnih, kulturnih … – vse manj.
Ali to res počnemo, počnejo zavestno ali zanalašč, ne vem. Bi si pa upala zatrditi, da velika večina teh to res počne zavestno in zanalašč. Preostali pa kot posledica lastne nekulture, ki jim jo narekuje njihova kultura.
In zato pač počnejo nasprotno od tistega, kar jim svetujejo praviladajalci. Zdi se, da nikakršni nasveti, niti policije niti medijev – in, roko na srce, vsi dobronamerni –, ne najdejo plodnih tal. Skratka. Nihče ne spoštuje nič in nikogar! Na nobenem področju.
Slovenija, moja dežela, s pravili na papirju, v praksi pa, boli me đoko … In ko od desetih ljudi v družbi enajstih slišim, da so pravila pač zato, da jih kršimo, mi postane vse jasno. In ko kršenje pravil postane celo sistematično, mi postane vse skupaj še bolj jasno. Pa še to; ves halo, ki se je sprožil ob tem številčenju prenašalcev hrane, je navadna hinavščina tistih, ki bi sicer vsem in vsakomur radi sledili na vsakem koraku. Zato mi ni jasno, zakaj ne bi bili tudi še ti hranonosilci oštevilčeni, kot smo itak že vsi ostali. Saj ne bo nič pomagalo v tem času bogatega sistematičnega kršenja sistemskih pravil v moji deželi.
