Kolumna Marije M. Kotnik: Pobarvani razumniki

Te dni sem, če sem hotela ali ne, bombardirana z vseh strani s takšnimi ali drugačnimi nasveti, s fejsbuka, interneta, po telefonu … še največ od tako imenovanih številnih »najbolj pametnih«, najbolj obveščenih, skratka – samooklicanih razumnikov. In prav tako so te dni tudi določeni gospe in gospodje, ki imajo spredaj in zadaj imena še za pol vrstice najrazličnejših titul, čutili potrebo, da javnosti pošljejo peticijo oziroma spomenico, s katero so kao želeli povedati, kako oh in sploh je najboljši ta predsednik vlade, ta minister ali ta vodja in kako je kao vse, kar naredi, ko se zjutraj zbudi, prav in najbolj verodostojno … vsi ostali prej in potem pa počenega groša niso vredni …


Skratka, čutili so potrebo, da v času epidemije spišejo hvalospev enemu od politikov, na dolgo in široko opisujejo njegove vrline in vesoljni javnosti sporočijo, da brez njega danes tukaj in zdaj Slovenije sploh ne bi bilo … Res razumno dejanje v času koronavirusa, ni kaj!

V Sloveniji je sploh modno, da se ob takšnih ali drugačnih dogodkih pišejo peticije ali spomenice. Pišejo jih po navadi samooklicani razumneži, ki so največkrat nakrancljani tudi z najrazličnejšimi titulami. Peticije so vseh barv, pisane, rdeče, črne, zelene … in vse se kao zavzemajo za skupno dobro … prihajajo iz vseh vrst in barv. In se vrstijo, množijo. Tudi Cerkev in papež pozivata k razumu.

Vsemu, kar je sicer logično, saj smo, kot opozarjajo, izgubili orientacijo pri higieni in nas je bilo treba učiti osnovnih stvari, pri kulturi prav tako, saj kulturnega obnašanja skorajda ni več.

Tukaj na tem mestu ne želim pisati o tisti res osnovni (ne)kulturi obnašanja t. i. navadnih državljanov, ki jih navsezadnje razumem – saj so eni tako prestrašeni zaradi vsega, kar se dogaja s prihodom koronavirusa, da so povsem izgubili kompas in se enostavno ne znajdejo več. Ne. Pisati želim o nekulturi in ne nazadnje nerazumu določenih ljudi pri nas, ki vedno takrat, ko se dogaja kaj prelomnega, ko se zgodi kakšna katastrofa, povsem brez kančka modrosti ali razuma, če hočete, začnejo udrihati po tistih, ki mislijo drugače kot oni.

To je na žalost pri nas v tem času zahrbtnega in smrtonosnega koronavirusa še kako opazno in vidno.

Kaj je razum? »Sposobnost vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave« in »miselno-spoznavna stran človeka« to opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Zame razumno pomeni, da si razumen takrat, ko zadeve niso normalne. Biti razumnik torej pomeni, da v času krize – kot je na primer ta, ko večina ljudi ne ve, kaj bi ali jih je strah, kaj bo, ti kot razumnik spoštljivo in argumentirano pomiriš množice ustrahovanih in prestrašenih.

No, ko pa pogledam naše t. i. razumnike oziroma tiste, ki se sami za to okličejo, je stanje približno takšno, da pravzaprav ne veš več, kje si, za koga navijajo, koga hvalijo, koga pomilujejo, božajo ali klofutajo. Oglašajo se enkrat z enega, drugič z drugega pola naše domovine.

Woody Allen je ob neki priložnosti dejal: »Razumnik se bo pridružil vsaki bedasti kampanji proti tobaku, intelektualec pa jo bo z gnusom zavrnil kot pač vsako kampanjo oblasti.«

Se kar strinjam z Woodyjem. In zato se sprašujem, kaj ob vsem tem slovenskim razumnikom ni jasno. Kaj ni jasno t. i. intelektualcem (no, ki se za to pač sami okličejo), da v časih, v katerih smo se znašli, pač nobene peticije, spomenice, nobena pisanja, ki neizmerno hvalijo eno politično plat, z gnusom pa zavračajo drugo, ne pripomorejo k umiritvi razmer? Še manj k temu, da bi ljudje spoznali, da je le treba živeti normalno, politiki pa, da jim je naložena osnovna skrb po zagotovitvi človeka dostojnega življenja za vse! Za vse! Politična barva ne bi smela igrati nobene vloge!
Ja, daleč smo še, daleč. Covid-19 se pa smeji na ves glas. Navsezadnje peticij sploh ne bere! Jih ne zna. Pa en klinc ga brigajo rdeči; črni ali zeleni!