Kolumna Marije M. Kotnik: Poln kufer kopriv

V domovini na sončni strani Alp se afere vrstijo druga za drugo. Tudi nekaj laži je, pa sprenevedanja, ustrahovanj. Kazanja političnih mišic s policijsko represijo nad državljani, ki so v bistvu le hoteli pojesti sendvič, ali izraziti nestrinjanje z ukrepi, ki jih, zdaj že lahko zapišem, v zadnjem letu sprejema oblast, tudi ne zmanjka. Zato ne preseneča, da ima velika večina ljudi pri nas že vsega poln kufer.



Osebno mi je pa sodu izbil dno prejšnji teden, ko se je pokazalo, kako dolgoletna poslanka stranke SDS (v parlamentu sedi že od leta 2004) mrtvo hladno uporablja lažni profil za to, da na njem obračunava z drugače mislečimi. In potem, ko so jo ujeli pri tem, ni niti s punčico svojega očesa trznila, kaj šele, da bi se mogoče celo opravičila, ker je z lažnim imenom pravzaprav zavajala ljudi. Ne, povedala je, da ga bo zaprla, in zanjo se je to obdobje dvoličnosti očitno končalo. Upam, da ne le do odprtja drugega lažnega profila z drugim imenom.

Še bolj skrb vzbujajoči so bili tudi odzivi nekaterih poslancev na to, da ima izvoljeni predstavnik ljudstva lažni profil. Tako za poslanca NSi Jožeta Horvata, ki je del te vladne koalicije, ti lažni profili niso problematični, ampak je zanj problematično to, ker drug poslanec, ki prihaja iz opozicije, to obsodi in jasno pove, da je nesprejemljivo, da takšni ljudje sedijo v parlamentu.

Seveda imeti lažni profil ni nič novega. V Sloveniji in v državah južneje od nas je to svojevrstna folklora.
Pa vendarle, je tudi sprejemljivo? Zame nikakor ni. Še posebno ker vse svoje življenje, tako zasebno kot poklicno, delujem s svojim imenom in priimkom. Se podpisujem pod kolumne, komentarje in podobno. Pač imam – jajca! V primerjavi z nekaterimi drugimi.

Potem pa se je zgodil še eden, spet vsesplošen, poziv predsednika Pahorja in njegovo vabilo, da se mora vse to žaljenje tako domačih kot tudi tujih novinarjev in drugih ljudi po twitterju, ki se ne strinjajo s trenutno slovensko vladno politiko, ustaviti. Pa da je treba ustaviti sovraštvo, je še pridodal, ne da bi konkretno obsodil tiste, ki to sovraštvo po twitterju tudi širijo.
Saj pravim, zame sta takšno delovanje in obnašanje vodilnih ljudi v državi povsem nesprejemljivi.

Naj ponovim; takšno mnenje delim tudi na družabnih omrežjih, pravzaprav na enem, seveda s svojo sliko in imenom in priimkom, kjer po navadi dobivam odzive ljudi, tudi z imenom in priimkom. Žalitve mi servirajo ljudje brez imena in priimka. In očitno – brez jajc!

Pred leti, mislim da 2017., je bil za nagrado kresnik nominiran roman Gašperja Kralja Rok trajanja; roman je pravzaprav zgodba o umiranju, ki se prevrne v besnilo preganjavice.

Imena protagonista romana­ Gašperja Kralja bralec ne izve, je pa natančno mogoče­ izvedeti,­ kaj počne. Njegov ­poklic je paliativni oskrbovalec, človek, ki namesto svojcev skrbi za umirajoče. Pride na dom, piše dnevnik, izvaja vizite. In ima zmedo v glavi.

Kraljev brezimni junak je, kot pravi na nekem mestu, zbiralec zadnjih besed umirajočih. Nekje sem prebrala, da je »neprilagojen v svetu neprilagojenih posameznikov, na koncu pa ostane brezimnež, zapleten v privide, obsojen na preganjavičnost, na tuhtanje o grehu in krivdi«.

Številni brezimneži ustvarjajo današnji trenutek.

Pa zgodovino so tudi! To, kar se dogaja na družabnih omrežjih in z družabnimi omrežji, pa je – vsaj meni se zdi – prešlo vsako mero dobrega okusa. Pa saj ne zamerim kakšnemu, ki neumnosti vsakodnevno trosi na kakem od profilov. Res mu ne, zamerim pa vrlim izbrancem naroda, ki bi morali biti vzor, ki mi vsakodnevno določajo okvire življenja in ki postajajo neprilagojeni v svetu neprilagojenosti, namesto da bi težili k oblikovanju prilagojenega sveta. Pa Kopriva, ta rastlina trajnica z razvejanimi plazečimi poganjki, ki najraje raste ob plotovih, gor ali dol!