Kolumna Marije M. Kotnik: Pozabljen šampion
Za kavkaški krilati oreškar ob križišču Linhartove, Knobleharjeve in Fabianijeve ulice v Ljubljani je najbrž slišalo bolj malo tistih, ki se vsak dan vozijo ali hodijo mimo njega. Mi, ki ob njem živimo in nam, navsezadnje, daje tudi poletno senco, ga poznamo »od glave do peta«. In še nekaj. Taisti kavkaški krilati oreškar je bil lani (2021) razglašen za drevo leta.
Ob razglasitvi so otroci bližnjega vrtca malo zaplesali, podžupan, ki po novem to ne bo več, je vse skupaj opazoval, okoli debla »našega« naj drevesa so obesili kolajno, ki je mimoidoče nekaj časa – dokler je niso izmaknili lokalni pobalini – opozarjala, da gre res za naj drevo Mestne občine Ljubljana.
Drevo še vedno stoji na svojem mestu, je sicer eno leto starejše, mestna občina, ki tako rada zagotavlja, da »se zavedamo izjemnega pomena mestnih dreves, zato si prizadevamo, da ohranimo prav vsako drevo v mestu«, pa tudi, da je Ljubljana že nekaj let daleč naokoli prepoznana kot »mesto dreves« v okviru programa Tree Cities of the World, pa še naprej vodi svojo drevesno politiko.
Tisti, ki živimo v neposredni bližini omenjenega, zdaj že minulega drevesnega mestnega prvaka, smo izvedeli, da bi mu lahko rekli »borec«. To dvodebelno drevo, ki je visoko okoli 15 metrov in ima obseg debla dobra dva metra, je bilo namreč v preteklosti nepravilno vzdrževano. Bilo je »obglavljeno«, kar je drevo oslabilo in povzročilo bujno rast stranskih poganjkov, hkrati pa je bil zaradi velikih odprtih delov omogočen hitrejši vdor patogenih organizmov in s tem večja možnost hitrejšega propada drevesa. Vse to je škodilo zdravju drevesa, posledično pa tudi povečalo tveganje za njegovo neposredno okolico v prihodnosti.
Ko hodim mimo našega kavkaškega krilatega oreškarja, mi nekako odzvanjajo lepe besede tistih z one strani Ljubljanice, v središču mesta, ki mi sporočajo, da »arboristi Voke Snage redno skrbijo za ohranjanje starih in zasaditev novih dreves …«, kot so zapisali v zadnjem glasilu Ljubljana.
Lepe besede pa nekako povozi dejstvo, kaj vse je mogoče najti okoli »našega« drevesa. To, mimogrede, stoji in raste na mestni zemlji. Smeti ne manjka, mestnih arboristov pa tudi nisem videla, da bi se kaj veliko klatili okoli oreškarja, ki je bil še lani ob takem času – najbrž zgolj zato, ker je bil še šampion – pravo božično drevo, saj so ga okrasili z mnogo lučkami.
Sem te dni stala pod drevesom z našim marljivim hišnikom, ki v bloku skrbi za vse, kar je potrebno in česar pač sami ne zmoremo. In je Jaka dejal, da se mu res ne zdi prav, da mora on čistiti mestno svinjarijo okoli mestnega drevesa. In to celo šampiona! »Si predstavljaš, Mica, kako je to? Kot da bi si nogometaši Argentine ali Francije morali po tekmi sami prati drese … No, nekako tako.«
Jaka je okolico spet počistil, spet zložil razmetane zabojnike v eno vrsto – komunalci jih pač pustijo, kot jim pač padejo s tovornjaka –, krilati oreškar pa raste dalje, kljub vsemu. In čaka, da se ga kot nekdanjega šampiona spomnijo vsaj tisti, ki so ga za šampiona ovenčali. A se ga ne. Zdaj, leto zatem, je naš šampion pozabljen skupaj z vsemi smetmi, ki se nabirajo pod njim. Seveda, na vrsti je že novi šampion, ki mu je treba lesti v krošnjo in se slikati z njim. Ne dvomim, da bo leto obsorej doživel enako usodo kot naš kavkaški krilati oreškar.
