Kolumna Marije M. Kotnik: Pralnica Pri Borutu

Ilka Štuhec je profesionalka. Njeno življenje je smučanje in to počne brez napak. Ona ve, zakaj smuča. To dokazuje tudi njena izjava takoj potem, ko je drugič zapored postala svetovna prvakinja v smuku, ko je po res izvirnem (še enem v nizu) vprašanju nacionalkine leteče reporterke, kako ji je to uspelo, preprosto dejala »smučala sem, in to je to«.
Tako preprosto je, če človek ve, kaj dela, in to dokazuje tudi z dejanji. S svojo zmago je spet osrečila veliko Slovencev, ki največkrat veselje vidijo le še v dosežkih slovenskih športnikov. No, so pa bila ob njenem uspehu vedno polna usta hvale tudi tistih, ki sicer ne naredijo nič kaj spodbudnega ali otipljivega za športnike, a se vedno oglasijo, ko kateri od njih seže po najvišjih mestih. Seveda, s čestitkami ni nič narobe, je pa velikokrat smešno, kaj se iz čestitk izcimi.

Eden takšnih, ki rad vsakomur čestita, je tudi predsednik republike Borut Pahor. Po navadi ob čestitki doda še t. i. predsedniški aneks, v katerem si zada še katero bizarno opravilo. Tako se verjetno še veliko ljudi spomni, kako je nogometašem, ko so se uvrstili na svetovno prvenstvo leta 2010, obljubil, da bo čistil kopačke. Podobne in milo rečene nenavadne obljube, ki nikomur nič ne pomenijo, je izrekel še večkrat. In tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Ob Ilkini zmagi je namreč zapisal: »Draga Ilka, čestitke za šampionsko zmago. Ampak kaj mi je bilo treba zadnjič pod Pohorjem obljubiti, da vam v tem primeru operem avto?« No, pod istim Pohorjem je tudi, ko je predal šopek zmagovalni lisički, »pozabil« čestitati še drugi in tretjeuvrščeni. A pustimo to, mu pač verjetno nihče ni povedal, da se spodobi, da čestitaš vsem na podiju, četudi jim nič ne daš.

No, zdaj ob Ilkini zmagi smo dobili še eno njegovo cvetko, ki roko na srce res nikomur nič ne prinaša. Še najmanj tisti, ki ji je namenjeno. Prepričana sem, da Ilki to, da ji bo on opral avto, res ne pomeni nič – saj si sponzorskega avta verjetno tudi ne pere sama.

Verjetno bi ji kot smučarki več pomenilo, če bi ji obljubil, da bo njej in njenim kolegom in kolegicam (in številnim v mlajših kategorijah in talentom) omogočal kar najboljše razmere za njihovo smučanje, zato da bodo lahko še naprej razveseljevali njegov narod. Verjetno bi ji tudi kot rojeni Mariborčanki več pomenilo, če bi ji obljubil, da bo ob njenem uspehu v njenem rojstnem mestu naredil kaj drugega, kaj bolj učinkovitega za Mariborčane. Morda bi s tem naredil več tako zanjo kot zase.
Se mi zdi, da ta njegov lahko bi rekla že kar kardašijanski način pač ne šteje kaj dosti … obljube v slogu razvpite Američanke, obljube te vrste, ki so bolj kot ne same sebi namen, so pa, milo rečeno, res mimo …

Le kdo je lahko pozabil njegovo ležanje na ograji stopnišča, ki je mesece zabavalo ljudi povsod, tudi zunaj meja naše najlepše države, ki ji Borut predseduje.

Pahor je res pravi kralj družabnih omrežij. In če že ne more iz svojih okvirov oziroma svojega stila obljub, ki jih trosi na družabnih omrežjih, bi bilo nemara bolje, da bi v popoldanskem času odprl avtopralnico in pomagal prati nesponzorske avte Slovenčkom, če se lahko izrazim v slogu priznane umetnice Svetlane Makarovič. Seveda hitro in brezplačno! Takrat bi njegova obljuba ob Ilkini zmagi res imela pozitivne posledice za vse.

Če predsedniku države ob uspehu nekoga ne pride v glavo kaj drugega kot to, da mu bo ob tem opral avto, je res uboga država, ki jo nekdo na tak način vodi. Mar res misli, da si bo točke nabiral ob tem, ko bo nekemu športniku opral avto, spekel kruh, očistil čevlje …, državljani, ki jim predseduje, pa so vedno bolj revni in ubogi.

Kaj pa, me je prešinilo, če bi predsednik raje sedel v kak zdravstveni dom in ves dan sprejemal čakajoče na pregled? Ali pa pomagal razreševati šolske zagate. Še dan ali dva bi lahko naštevala, kaj vse bi gospod predsednik lahko počel v dobro državljanov, ki jim predseduje.

Tisto pranje avtomobila, sponzorskega, pa je tako ali tako le še ena cvetka, ki bo zapisana v arhivu slovenske politike.