NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Proračun in hudič
Ko pripravljam porov narastek, s klobaso in po receptu, me še enkrat prešine hudomušna primerjava s sestavljanjem državne proračunske slike.
Odpri galerijo
Prav zabavam se, ko poslušam te nenehne razprave o proračunu oz. o sestavljanju proračunske slike. Znova in znova poslušam o gromozanskih apetitih ministrov vlade Marjana Šarca. Seveda so večji od javnofinančnih zmožnosti.
»Dobiti moramo še zadnjo gospodarsko napoved, potem pa bomo sliko z večjo gotovostjo lahko sestavili do konca,« je po končani razpravi o pripravi državnega proračuna za prihodnji dve leti napovedal premier. Urad za makroekonomske analize in razvoj bo najnovejše napovedi za prihodnji dve leti objavil 19. septembra. Takrat bo tudi zadnja proračunska seja vlade, na kateri bodo potrjevali predloga proračunov in drugih proračunskih dokumentov. Za uveljavitev proračuna sta potrebna tako soglasje koalicije kot tudi podpora Levice. Ta zunajkoalicijska partnerica, kot ji radi rečejo, je že sporočila nestrinjanje do vladnih »rezov v socialo« in hkratne napovedi o zvišanju izdatkov za vojsko in nakup orožja za potrebe Nata in dokončanje proračunske slike še bolj zapletla.
Ravnanje SAB Alenke Bratušek me tudi zelo zabava. Infrastrukturna ministrica je bila do minulega četrtka na svetovnem energetskem kongresu v Abu Dabiju v Združenih arabskih emiratih, je pa vseeno sporočila, da bodo, če bo koalicija popustila lobijem, tako energetskim kot gradbenim, ali celo podpirala njihovo delovanje, v njeni stranki razmislili, ali je delo v koaliciji, v kateri moč in odločitve sprejemajo ljudje iz ozadja, še smiselno.
Vendar se vseeno še vedno zabavam, ko poslušam »filozofiranja« o državnem proračunu, pa o nekaj decimalkah gor ali navzdol, pa da je treba preiti k temeljitejšim vpogledom v gospodarstvo in finance, pa o sledenju denarja iz sive ekonomije …
No, če slučajno potem, ko je proračunski kolač sprejet in pod streho, kakšnemu ministru ali ministrici nekaj fičnikov zmanjka, pa brez velikih težav sprejmejo rebalans in so spet vsi zadovoljni in veseli, država pa še za kanček malce bolj zadolžena. Mah, pa kaj bi, saj ne gre iz njihovega lastnega žepa!
Kot vem iz lastne prakse, pravzaprav iz vpogleda v lastni družinski proračun, ki je tako kot na državni ravni sestavljen iz prihodkov in odhodkov, le s to razliko, da pri pripravi družinskega pač ne sodeluje noben stric iz ozadja ali lobi te ali one sorte, ki bi mu bilo treba pristriči peruti, pa tudi direktnih javnih uslužbencev, ki bi jih morala »futrati«, je manj oz. skoraj nič, se proračun pač dela v celoti, z neko širšo zamislijo.
Zdaj pa takole: ponujam recept za porov narastek.
30 dag očiščenega in narezanega pora, 3 jajca, 3 žlice bešamela, žlica naribanega sira, sol, poper, muškatni orešček, žlica masla, žlica kruhovih drobtin.
Por prevremo, odcedimo in ohladimo. Vmešamo bešamel, sir, sol, poper in muškatni orešček, lahko tudi malo česnovega prahu. Dodajamo rumenjak za rumenjakom in mešamo. Nazadnje vmešamo sneg beljakov. Pekač namažemo z maslom, potresemo s kruhovimi drobtinami in vanj stresemo testo. Postavimo v pečico, segreto na 180 stopinj. Pečeno postrežemo s solato. Po želji, na zahtevo mojega moža je to nujno!, lahko dodamo na drobno narezano šunko ali klobaso. Postrežemo s kozarcem vina; etiketa pač po lastni izbiri!
In kot bi rekel spoštovani, žal pokojni kolega in dobri znanec ter odlični novinar in Delov kolumnist Boris Jež: »Tu so navodila natančna, pri 'pisanju' proračuna pa jih pravzaprav ni!«
Bojim se, da bomo, ko bo vse skupaj sestavljeno in požegnano, nemara res dobili še en, zagotovo najuspešnejši proračun vseh časov, od Julija Cezarja, pardon, Alojza Peterleta naprej. In zdi se mi tudi, da je bila država takrat, ko smo se osamosvajali, cilj, nekakšen ideal, ki nam je veliko pomenil, zdaj pa se je spremenila v velikanski aparat, ki služi samemu sebi, ki se reproducira in izgublja nadzor nad samim seboj.
Ko tako pripravljam porov narastek (s klobaso! in po receptu), pa me še enkrat prešine primerjava s sestavljanjem državne proračunske slike. In pomislim: »Nič nenavadnega, smo pač tam, kjer celo hudič muhe žre!« Hudič pa itak ni proračunska postavka.
Ko pripravljam porov narastek, s klobaso in po receptu, me še enkrat prešine hudomušna primerjava s sestavljanjem državne proračunske slike.
»Dobiti moramo še zadnjo gospodarsko napoved, potem pa bomo sliko z večjo gotovostjo lahko sestavili do konca,« je po končani razpravi o pripravi državnega proračuna za prihodnji dve leti napovedal premier. Urad za makroekonomske analize in razvoj bo najnovejše napovedi za prihodnji dve leti objavil 19. septembra. Takrat bo tudi zadnja proračunska seja vlade, na kateri bodo potrjevali predloga proračunov in drugih proračunskih dokumentov. Za uveljavitev proračuna sta potrebna tako soglasje koalicije kot tudi podpora Levice. Ta zunajkoalicijska partnerica, kot ji radi rečejo, je že sporočila nestrinjanje do vladnih »rezov v socialo« in hkratne napovedi o zvišanju izdatkov za vojsko in nakup orožja za potrebe Nata in dokončanje proračunske slike še bolj zapletla.
Ravnanje SAB Alenke Bratušek me tudi zelo zabava. Infrastrukturna ministrica je bila do minulega četrtka na svetovnem energetskem kongresu v Abu Dabiju v Združenih arabskih emiratih, je pa vseeno sporočila, da bodo, če bo koalicija popustila lobijem, tako energetskim kot gradbenim, ali celo podpirala njihovo delovanje, v njeni stranki razmislili, ali je delo v koaliciji, v kateri moč in odločitve sprejemajo ljudje iz ozadja, še smiselno.
Vendar se vseeno še vedno zabavam, ko poslušam »filozofiranja« o državnem proračunu, pa o nekaj decimalkah gor ali navzdol, pa da je treba preiti k temeljitejšim vpogledom v gospodarstvo in finance, pa o sledenju denarja iz sive ekonomije …
No, če slučajno potem, ko je proračunski kolač sprejet in pod streho, kakšnemu ministru ali ministrici nekaj fičnikov zmanjka, pa brez velikih težav sprejmejo rebalans in so spet vsi zadovoljni in veseli, država pa še za kanček malce bolj zadolžena. Mah, pa kaj bi, saj ne gre iz njihovega lastnega žepa!
Kot vem iz lastne prakse, pravzaprav iz vpogleda v lastni družinski proračun, ki je tako kot na državni ravni sestavljen iz prihodkov in odhodkov, le s to razliko, da pri pripravi družinskega pač ne sodeluje noben stric iz ozadja ali lobi te ali one sorte, ki bi mu bilo treba pristriči peruti, pa tudi direktnih javnih uslužbencev, ki bi jih morala »futrati«, je manj oz. skoraj nič, se proračun pač dela v celoti, z neko širšo zamislijo.
Zdaj pa takole: ponujam recept za porov narastek.
30 dag očiščenega in narezanega pora, 3 jajca, 3 žlice bešamela, žlica naribanega sira, sol, poper, muškatni orešček, žlica masla, žlica kruhovih drobtin.
Por prevremo, odcedimo in ohladimo. Vmešamo bešamel, sir, sol, poper in muškatni orešček, lahko tudi malo česnovega prahu. Dodajamo rumenjak za rumenjakom in mešamo. Nazadnje vmešamo sneg beljakov. Pekač namažemo z maslom, potresemo s kruhovimi drobtinami in vanj stresemo testo. Postavimo v pečico, segreto na 180 stopinj. Pečeno postrežemo s solato. Po želji, na zahtevo mojega moža je to nujno!, lahko dodamo na drobno narezano šunko ali klobaso. Postrežemo s kozarcem vina; etiketa pač po lastni izbiri!
In kot bi rekel spoštovani, žal pokojni kolega in dobri znanec ter odlični novinar in Delov kolumnist Boris Jež: »Tu so navodila natančna, pri 'pisanju' proračuna pa jih pravzaprav ni!«
Bojim se, da bomo, ko bo vse skupaj sestavljeno in požegnano, nemara res dobili še en, zagotovo najuspešnejši proračun vseh časov, od Julija Cezarja, pardon, Alojza Peterleta naprej. In zdi se mi tudi, da je bila država takrat, ko smo se osamosvajali, cilj, nekakšen ideal, ki nam je veliko pomenil, zdaj pa se je spremenila v velikanski aparat, ki služi samemu sebi, ki se reproducira in izgublja nadzor nad samim seboj.
Ko tako pripravljam porov narastek (s klobaso! in po receptu), pa me še enkrat prešine primerjava s sestavljanjem državne proračunske slike. In pomislim: »Nič nenavadnega, smo pač tam, kjer celo hudič muhe žre!« Hudič pa itak ni proračunska postavka.