Kolumna Marije M. Kotnik: Prostovoljci

Ko sem z ekrana izvedela, da je naj prostovoljski projekt 2019 postal projekt Vida, pripravlja ga društvo Humanitarček, sem bila presrečna. In tudi za vse druge prostovoljce. Bila sem vesela tudi, ko sem videla, da so dobri ljudje zbrali za uboge že več kot 200.000 evrov v projektu, ki ga pripravlja Karitas, v katerem sodeluje 11.000 prostovoljcev, ki so organizirani v 465 župnijskih Karitas. Tudi Rdeči križ ne miruje.

Kakor koli, v projekt Vida je bilo vključenih več kot 700 prostovoljcev. Ključni namen je bil spodbuditi ljudi, naj se ozrejo okoli sebe in pomagajo starejšim iz svojega okolja.


Berem, kako prostovoljci v teh negotovih, črnih časih pomagajo na Golniku, v tamkajšnji Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik. Berem: »Ne bi radi dopustili pregorelosti pri prostovoljcih, saj imamo doma tudi obveznosti, otroke, ki jim je treba pomagati pri šolanju na daljavo, nekateri tudi hodijo v službe. Ob tem moram izreči zahvalo delodajalcem naših prostovoljcev, ki imajo razumevanje za naše delo, in veliko jih je, ki ali prilagodijo delovni čas prostovoljcu ali pa mu celo poskušajo pomagati s kakšno prosto uro ali manj zadolžitvami v službi. Prav nihče od zaposlenih ni bil deležen nerazumevanja delodajalcev, še celo iskrenih pohval so bili deležni z dostavkom, da če kaj potrebujejo, naj kar povedo.«


»Prišla je nova bolezen, spremenila je naša življenja, ni pa spremenila naše človečnosti in ljubeznivosti. Ko smo se znašli v stiski, ste nam ponudili roko,« je hvaležno dejal predsednik Borut Pahor v videonagovoru, s katerim je nagovoril prostovoljce.
V zadnjih dneh, tednih vse prevečkrat slišim, da manjka zdravstvenega kadra; odhaja drugam, stran od zdravstva. Opozorila prihajajo tudi iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, češ da se dostopnost do zdravstvenih storitev poslabšuje.
Zato pa morajo luknje vse bolj krpati prostovoljci.

In tu je, se mi vse bolj zdi, kavelj 22. Ko zataji država in njen birokratski aparat, ki menda res pregoreva 24 ur na dan in celo popoldne v svojem trudu, vskočijo prostovoljci. Kako je že povedala ena od prostovoljk z Golnika? »Ne bi radi dopustili pregorelosti pri prostovoljcih, saj imamo doma tudi obveznosti, otroke, ki jim je treba pomagati pri šolanju na daljavo, nekateri tudi hodijo v službe …«

Država in njeni uradniki pa si namesto pregorevanja raje delijo dodatek za delo v nevarnih razmerah.

Rada bi bila optimistka. Pa mi to vse manj uspeva. Vsaj ko gledam, kaj se dogaja na »državni sceni«. Država gre v 3 malore, ljudje so vse bolj apatični, brezvoljni, nekaterim se vse skupaj tudi že gabi …

Psihologinja dr. Tjaša M. Kos mi je v enem od nedavnih pogovorov povedala, da psihologi opažajo velik porast tesnobe in anksioznih motenj, več je depresivnosti, izjemen je porast porabe alkohola in prepovedanih drog, prav tako se vse več ljudi zateka k zdravilom za uravnavanje razpoloženja. Podatki še kažejo, da je na vsakem koraku opaziti tudi več nestrpnosti, ki hitro preraste v agresijo, narašča tudi samomorilnost. Pričakujejo, da bo sčasoma teh težav še več.

Zato, svetujejo psihologi, poskrbimo za trening našega psihološkega stanja.

No, če za to ne bo zmogla poskrbeti država, pa naj poskrbijo – prostovoljci. Ti bodo svoje poslanstvo opravili brezplačno, z ljubeznijo in precej volje ter zagnanosti. Dodatke za delo v nevarnih razmerah si bodo itak razdelili izgoreli, pregoreli državni, javni uslužbenci. Prostovoljci pa se bodo morali zadovoljiti s kakim videonagovorom ali jabolkom navdiha.