Kolumna Marije M. Kotnik: Škoda, ker Janez ni optimist

Ko izgubimo kompas na začetku poti, a vseeno divjamo naprej po smeri, ki smo si jo zamislili, čeprav vse kaže, da bi morali smer spet domisliti, premisliti in določiti novo. Tako nekako doživljam trenutno stanje v moji prelepi domovini … Pa se moram kar takoj popraviti, da Slovenije že nekaj časa sploh ne doživljam več kot dežele, kjer je res lepo živeti (pa sem še pred časom mislila, da smo Slovenci fajn?). Kar preveč vsega slabega, negativnega se je nabralo v zadnjem času.


In kot vse kaže, se bo takšno stanje v družbi, ki trenutno ne premore drugega kot sovraštva in obtoževanja enega na račun drugega, nadaljevalo še tudi v jeseni in naprej.
Konflikti niso nič dobrega. Za nikogar. Niti za tistega, ki jih sproža in spodbuja, še manj za onega, ki v njih na takšen ali drugačen način sodeluje. Vsak dan kakšen psihoterapevt svetuje, da se je treba konfliktom izogibati, da jih je treba preseči, da je treba najti skupni imenovalec, se pogovoriti in nesoglasja rešiti, v dobro vseh.

Trenutno so še aktualni dopusti in tudi takrat konfliktom marsikdo ne uide. Namesto da bi na dopustu uživali, na plan privrejo vse zamere, ki sta jih partnerja na primer pometala pod preprogo vsak dan skozi leto. Tako mi je psihologinja dr. Tjaša M. Kos pred časom v pogovoru dejala, da bomo partnerske prepire najučinkoviteje preprečili, če se bomo o svojih predstavah in pričakovanjih ter načrtih glede dopusta vnaprej pogovorili s partnerjem. Predvsem pa bomo veliko naredili s tem, da bomo kakovostno in samouresničeno živeli tekom leta – tako da ne bo tolikšnega pritiska na čas dopusta.


Mar ne bi bilo lepo, če bi se politični partnerji, v tem primeru pozicija in opozicija, v dobro vseh državljanov končno začeli pogovarjati, se dogovarjati, kresati mnenja v pozitivni komunikaciji in začeli uresničevati številne obljube, ki so jih tako sladkobesedni obljubljali, ko so se potegovali za te iste politične in poslanske funkcije.
Mar ne bi bilo lepo, da bi ljudem vlivali optimizem, namesto da jim življenje grenijo s pesimizmom in negativnostmi.
Mar ne bi bilo lepo, če bi prvi tviteraš v državi ljudi spodbujal, da bi živeli v slogi, v razumevanju in spoštovanju drug do drugega, jih navdajal z optimizmom, namesto da njegovi čivki sejejo sovraštvo, razdor in spodbujajo k nasilju in sovražnemu govoru vsepovprek.

Mar trenutni predsednik vlade ne ve (bi me zelo čudilo, da nečesa ne ve), kar dokazujejo številne raziskave, da optimisti in pozitivno naravnani ljudje živijo dlje, živijo polno življenje in so tudi bolj srečni. Razlog je precej preprost; zaradi pozitivne naravnanosti lažje nadzorujejo čustva, kar jih ščiti pred vsakodnevnim stresom.

Psihiatrinja Lewina Lee z medicinske fakultete univerze v Bostonu, sodelujoča v eni od teh raziskav, pravi, da imajo optimistični ljudje pogosteje zadane cilje in tudi samozavest, da te cilje uresničijo. Prav tako so optimisti bolj kot pesimisti učinkovitejši pri reševanju težav in tudi lažje ter predvsem na boljši način obvladujejo svoja čustva, ko se znajdejo v stresnih situacijah, še pojasni profesorica Lee. Od pozitivnega načina razmišljanja, da se bodo v prihodnosti vsi življenjski dogodki končali dobro, bi lahko imeli korist tudi pesimisti.


V slovenskem primeru bi torej od tega, če bi Janez Janša tvital optimistične in spodbudne tvite, imeli korist vsi državljani Slovenije.

Kako lepo bi bilo živeti v takšni, optimistični domovini.

Verjetno bi bilo, a če parafraziram nekdanjega predsednika Milana Kučana (ki je po prepričanju čivkačev z desne itak kriv za vse), danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. In res je prišel nov dan in nov tvit, še bolj sovražen, še bolj razdiralen.