NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Strah? Koga nas je strah?
Bojim se, da bo omenjena učiteljica Bojana končala kot številni in ji bodo kmalu zagrozili z grmado.
Odpri galerijo
Bo ministrica Simona Kustec sprejela politično odločitev? FOTO: BLAŽ SAMEC
Da je izobraženega človeka, s fakultetno izobrazbo, morda tudi z doktoratom, v 21. stoletju v Sloveniji, ki naj bi bila demokratična, strah na glas povedati svoje mnenje, ko meni, da odločevalci delajo nekaj narobe, mi da vedeti, da je nekaj narobe. Celo nezaslišano.
Tega v najboljši veri, pa če se še tako trudim, nikoli ne bom razumela. Sploh, ker sem se v svojem življenju večkrat srečala z določenimi čudnimi, da ne rečem butastimi odločitvami, ki so jih sprejemali meni takrat nadrejeni v kateri od služb. Ob tem sem se vedno odzvala in – ukrepala. Pač, po svoje! Na nepravilnosti sem odkrito, neposredno, s svojim imenom in priimkom, opozorila nadrejene, in če sem ugotovila, da zadeve pač ne bom mogla spremeniti, sem iz tistega toksičnega okolja pač odšla.
Nisem si dovolila, da bi me kdor koli poniževal ali celo maltretiral le zato, ker menim, da so njegove odločitve škodljive, ali pa le zato, ker ne mislim kot on in zato pač nisem pripravljena delovati v njegovih nečednih poslih. Tega sama sebi pač nisem mogla dovoliti, še manj dopustiti. Cena, da bi izdala svoje vrednote, svoja prepričanja, je bila pač previsoka.
Zato sem bila še toliko bolj (spet) začudena prejšnji teden. V oddaji Tarča na TV Slovenija, prejšnji četrtek, je Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju, izjavila, da bo kar povedala na glas, kar sicer misli večina slovenskih učiteljev, a si ne upajo tega povedati javno. Mar sem prav slišala, da ima le ena sama samcata učiteljica toliko poguma, da pove na glas, kaj je narobe, ko kot učiteljica, torej nesporna strokovnjakinja za poučevanje otrok, pove, da to, kar dobivajo od tistih, ki bi morali imeti za vsak način izobraževanja izdelane načine, ki bi jih potem podali učiteljem, pač ni dobro.
Ko sem si prevrtela oddajo nazaj, sem še enkrat dobila dokaz, da sem slišala prav!
Potočnikova je opozorila na nesmisle, ki se že dolgo dogajajo v slovenskem šolstvu. Zdaj pa, zaradi razglašene epidemije, učitelji, učenci in tudi njihovi starši doživljajo pravi kaos in plačujejo visoko ceno neodločenosti in tudi nedela institucij, ki so v naši državi za to področje pristojni. Potočnikova je opozorila (tako kot je na to opozarjala že prej) na številne nesmisle v našem šolskem sistemu.
No, ko sem jo poslušala in ob tem gledala zamaskirano in se mi zdi kar malce nervozno ministrico za šolstvo Simono Kustec v studiu, kako je razlagala, kako moramo stopiti skupaj, biti empatični do otrok v tem času, saj doživljajo težke čase, pa naj bomo potrpežljivi tudi z njo, saj se zelo trudi, da bi skupaj s strokovnjaki našli najboljše odločitve, mi je vnovič za nekaj miligramov dvignilo tlak. Njenih nešteto besed je izzvenelo nekam v televizijski eter, z reševanjem konkretnih težav v tem času poučevanja na daljavo, na katere je neposredno opozorila učiteljica Potočnikova, pa ni imelo prav nikakršne zveze.
Povsem nepomembno se mi je zdelo ministričino govorjenje, še posebno ker je enkrat vmes celo dejala nekaj v smislu, da ona ne bo sprejela politične odločitve. Halo? Ko mi to pove politično postavljena političarka, in ko navrže, da – med vrsticami – mora bolj spoštovati politiko kot stroko, se mi je zarolalo še bolj.
Bojim se, da bo omenjena učiteljica Bojana končala kot številni. Da bo postala neke vrste žvižgač, ki ji bodo kmalu zagrozili z grmado. In bo postala še ena v kopici sena.
Včasih celo pomislim, da je vodilo naše politike usmerjene le v eno in edino nalogo. V bedno uničevanje majhnega človeškega potenciala v skregani deželici, saj ji je uspelo v razmeroma kratkem času zdesetkati intelektualce in nasploh t. i. srednji sloj. Vsi so kot jagenjčki utihnili, pač v maniri psihološko-politične grozljivke. In čakajo. Na kaj, ne vem! Intelektualci, mislim.
Sem pa vse bolj prepričana, da je izobraženega človeka, s fakultetno izobrazbo, morda tudi z doktoratom, v 21. stoletju v Sloveniji, ki naj bi bila demokratična, v zadnjem času vse bolj strah na glas povedati svoje mnenje. Žal! Zakaj, pa res ne vem? Sama nisem in nikoli ne bom ena od teh.
Tega v najboljši veri, pa če se še tako trudim, nikoli ne bom razumela. Sploh, ker sem se v svojem življenju večkrat srečala z določenimi čudnimi, da ne rečem butastimi odločitvami, ki so jih sprejemali meni takrat nadrejeni v kateri od služb. Ob tem sem se vedno odzvala in – ukrepala. Pač, po svoje! Na nepravilnosti sem odkrito, neposredno, s svojim imenom in priimkom, opozorila nadrejene, in če sem ugotovila, da zadeve pač ne bom mogla spremeniti, sem iz tistega toksičnega okolja pač odšla.
Bojim se, da bo omenjena učiteljica Bojana končala kot številni in ji bodo kmalu zagrozili z grmado.
Nisem si dovolila, da bi me kdor koli poniževal ali celo maltretiral le zato, ker menim, da so njegove odločitve škodljive, ali pa le zato, ker ne mislim kot on in zato pač nisem pripravljena delovati v njegovih nečednih poslih. Tega sama sebi pač nisem mogla dovoliti, še manj dopustiti. Cena, da bi izdala svoje vrednote, svoja prepričanja, je bila pač previsoka.
Zato sem bila še toliko bolj (spet) začudena prejšnji teden. V oddaji Tarča na TV Slovenija, prejšnji četrtek, je Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju, izjavila, da bo kar povedala na glas, kar sicer misli večina slovenskih učiteljev, a si ne upajo tega povedati javno. Mar sem prav slišala, da ima le ena sama samcata učiteljica toliko poguma, da pove na glas, kaj je narobe, ko kot učiteljica, torej nesporna strokovnjakinja za poučevanje otrok, pove, da to, kar dobivajo od tistih, ki bi morali imeti za vsak način izobraževanja izdelane načine, ki bi jih potem podali učiteljem, pač ni dobro.
Ko sem si prevrtela oddajo nazaj, sem še enkrat dobila dokaz, da sem slišala prav!
Bo ministrica Simona Kustec sprejela politično odločitev? FOTO: BLAŽ SAMEC
Potočnikova je opozorila na nesmisle, ki se že dolgo dogajajo v slovenskem šolstvu. Zdaj pa, zaradi razglašene epidemije, učitelji, učenci in tudi njihovi starši doživljajo pravi kaos in plačujejo visoko ceno neodločenosti in tudi nedela institucij, ki so v naši državi za to področje pristojni. Potočnikova je opozorila (tako kot je na to opozarjala že prej) na številne nesmisle v našem šolskem sistemu.
No, ko sem jo poslušala in ob tem gledala zamaskirano in se mi zdi kar malce nervozno ministrico za šolstvo Simono Kustec v studiu, kako je razlagala, kako moramo stopiti skupaj, biti empatični do otrok v tem času, saj doživljajo težke čase, pa naj bomo potrpežljivi tudi z njo, saj se zelo trudi, da bi skupaj s strokovnjaki našli najboljše odločitve, mi je vnovič za nekaj miligramov dvignilo tlak. Njenih nešteto besed je izzvenelo nekam v televizijski eter, z reševanjem konkretnih težav v tem času poučevanja na daljavo, na katere je neposredno opozorila učiteljica Potočnikova, pa ni imelo prav nikakršne zveze.
Povsem nepomembno se mi je zdelo ministričino govorjenje, še posebno ker je enkrat vmes celo dejala nekaj v smislu, da ona ne bo sprejela politične odločitve. Halo? Ko mi to pove politično postavljena političarka, in ko navrže, da – med vrsticami – mora bolj spoštovati politiko kot stroko, se mi je zarolalo še bolj.
Bojim se, da bo omenjena učiteljica Bojana končala kot številni. Da bo postala neke vrste žvižgač, ki ji bodo kmalu zagrozili z grmado. In bo postala še ena v kopici sena.
...
Včasih celo pomislim, da je vodilo naše politike usmerjene le v eno in edino nalogo. V bedno uničevanje majhnega človeškega potenciala v skregani deželici, saj ji je uspelo v razmeroma kratkem času zdesetkati intelektualce in nasploh t. i. srednji sloj. Vsi so kot jagenjčki utihnili, pač v maniri psihološko-politične grozljivke. In čakajo. Na kaj, ne vem! Intelektualci, mislim.
Sem pa vse bolj prepričana, da je izobraženega človeka, s fakultetno izobrazbo, morda tudi z doktoratom, v 21. stoletju v Sloveniji, ki naj bi bila demokratična, v zadnjem času vse bolj strah na glas povedati svoje mnenje. Žal! Zakaj, pa res ne vem? Sama nisem in nikoli ne bom ena od teh.
