Kolumna Marije M. Kotnik: Triglav na razprodaji
Trebila sem solato, v rokah imela nož, poslušala radio, priznam, Radio Nove25 radia RTVS, in trpela. Zvonec. Na vhodu pa nekdo, ki je dostavil položnice ta mesec. Številke na položnicah pa da te kap.
Podražitve so nujne, me prepričujejo oblastniki. Za vse so krivi »tisti« iz Ukrajine, Rusije, Belorusije, Bruslja, Beograda, Šubićeve … Ker imam trajnik, pa nekaj malega rednega dotoka denarja, mi bo bančni odtok na tekočem računu še nekako znesel. Mojemu ljubemu možu pa tudi. Do kdaj, ne vem!
No, in isti dan, ko sem v rokah držala solato in nož, poslušam nekoga, ki izjavi, da bodo v Javnem holdingu Ljubljana in z njim povezanih podjetjih letos zaposlenim zvišali plače za pet odstotkov.
Nož v mojih rokah se je zatresel, ker imam sebe, hvala bogu, najraje (poleg še nekaj drugih), sem se umirila.
»Pa saj so mi isti poslali položnico, ki mi iz proračuna, mojega, lastnega, vzame 100 in še nekaj odstotkov več vsak mesec,« sem si rekla. No, zdaj pa si bodo, jim bodo, dvignili plače. Meni, espejevki, pa dvignili prispevke, da se bodo lahko javni uslužbenci, tudi tisti, ki štejejo avtobuse, prebirajo števce s porabo vode, odvažajo smeti in drugi …, hvalili in privoščili za pet odstotkov več, česar koli že.
Mislim, da je konec heca. No, inflacija, kot pravi »nekdo«, pa tudi ne sme biti za vse kriva, se mi zdi, ko po kuhinji hodim – seveda, še vedno z nožem v rokah – sem ter tja, in iščem lonce za možev priljubljen krompir, pečenko in radič.
Pomislim, da ima naša domača, slovenska zmanjšana prištevnost na trenutke že skrb vzbujajoče razsežnosti. To so ugotovili celo v nekem britanskem časopisu: ni problem, kako je Slovenija predsedovala EU, problem je, kako bomo to preživeli. Boljšega se ne bi mogli domisliti. Problem ni samo angleški, je tudi naš; kako bomo v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti preživeli inflacijo, podražitve vsega kar počez, prodaje koščka Obale in tako naprej. Se bojim, da nam bodo prodali navsezadnje še Triglav. Če ga že niso?
Okej, saj vemo, da je statistika seveda taka, da pogosto niti sama sebe ne razume, vendar so nekatera dejstva na dlani: vse se draži!
Seveda ne gre samo za to, za ceno kruha, kajti ta postaja vse bolj simbolična kot realna ekonomska kategorija; povprečen slovenski stroškovnik se niti približno ne računa več po kruhu, mleku, olju in pralnih praških, temveč je fokusiran na hladilnike, TV-sprejemnike, telefone in še vse kaj drugega, ki s preživetjem posameznika nima nobene zveze.
In avtomobile. Ljudstvo je pravzaprav zbegano: po eni strani se mu dopoveduje, da še nikoli ni živelo tako dobro kot zdaj, po drugi se nadenj zgrinjajo surovi podatki o inflaciji, zadolženosti itd. Če greš v trgovino in je vse čez noč dražje najmanj za desetino, je to seveda šok. Vsakdo si bo razložil, da tu nekaj ni v redu.
In moja Slovenija ostaja kot kristalna čašica, ki jo lahko s prstom pošlješ v prafaktorje. Oče naš, ki si v nebesih …
Iz spomina potegnem dogajanje pred davnimi leti v Luki Koper. Bila so sedemdeseta prejšnjega stoletja – sem pač malo starejša in se marsičesa še spomnim –, ko so fizični delavci (takrat se je vreče prenašalo kar tako, v glavnem na hrbtu) stavkali zaradi podražitve piva v menzi. »Jaz ne zmorem samo ob vodi,« je povedal neki delavec; za težke tovore potrebujem pivo. In pivo so v kantini podražili!
Vem, da so graditelji piramid v glavnem živeli od ječmena, prosa – in zelo močnega piva. Egipt je bil mnogo bolj sofisticirana civilizacija od zdajšnje Slovenije. Tu in zdaj ne bi bili sposobni zgraditi niti piramidice, kaj šele kar koli drugega.
Meščani? Hu da f**k ar ju? Kaj me briga za vas, glavno je, da bomo mi imeli za pivo, za vas mi je pa malo mar!
