NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Veliki in mali
Meni, ki imam s. p., dolga ne bo odpisal nihče. »Očitno je tvoj dolg premajhen,« mi je prilepila zaušnico znanka in me še bolj spravila v dolžniško depresijo.
Odpri galerijo
Zlorabe bomo učinkovito preprečevali šele, ko bodo delovale vse institucije. FOTO: SHUTTERSTOCK
Poznam velike in male ljudi. Visoke, majhne in tiste, ki jih ne uvrščamo niti med visoke, še manj med ta majhne.
Poznam tudi take, ki se zelo radi nosijo visoko, drugi teh možnosti nimajo, pa naj se trudijo, kolikor se hočejo. Mnogokrat sem videla visoke ljudi, čeprav so bolj nizke rasti, kako se gnetejo v prvih vrstah raznih dogodkov, na katere so zgolj oni vabljeni. Drugi vse skupaj smejo opazovati od daleč. So pač zgolj premajhni in sodijo v t. i. skupino wannabe (rad-bi-bil).
Pred nedavnim sem brala, kako so uradne institucije visoke politike legalno odpisale znane dolgove znanemu sinu znanega župana. Milijonski dolg je bil!
Meni, ki imam s. p. in – priznam – sem tudi nekaj malega dolžna, vendar ne državi, ampak nekomu iz ožjega kroga, dolga ne bo odpisal nihče. »Očitno je tvoj dolg premajhen,« mi je hudomušno prilepila zaušnico znanka in me še bolj spravila v dolžniško depresijo.
Kot so mi povedali strici iz ospredja, so različni razvpiti »veliki« kvazipodjetniki in menedžerji, ki so prečrpavali denar iz svojih podjetij in si na škodo upnikov, zaposlenih in države ustvarili veliko premoženje, svoje premoženje enostavno in hitro zavarovali pred morebitno zaplembo. To se je v Sloveniji dogajalo tako v primeru osebnih stečajev, prisilnih poravnav kot zemljiškega dolga. Teh institutov, ki imajo v našem pravnem sistemu jasen namen in so v marsičem smiselni, se pač ne bi smelo zlorabljati. Zlorabe bomo učinkovito preprečevali šele, ko bodo delovale vse institucije in ko bodo vsi udeleženci v postopku uporabili svoja pooblastila. Upniki imajo ob prisilni poravnavi možnost, da izpodbijajo prisilno poravnavo, če je bila ta izglasovana s fiktivnim dolgom. Prav tako lahko v postopkih osebnega stečaja izpodbijajo prenose premoženja na povezane osebe. Seveda pa morajo tudi policija, tožilstvo in na koncu sodstvo opraviti svoje delo, če obstajajo sumi kaznivih dejanj oškodovanja upnikov, med katerimi je skoraj praviloma tudi država.
Ja, tak'le 'mamo v deželici, v kateri nam 20.000 zakonov, uredb in pravilnikov uokvirja način življenja.
Pred nekaj dnevi so uradne evropske inštitucije objavile prvo letno poročilo o vladavini prava. Menda je v EU obravnavano kot prelomnica, pa nisem povsem prepričana, ali bo res. Če bodo ugotovitvam, napisanim na več kot petsto straneh, sledili še premiki v praksi, morda, če pa se bo vladavina prava zadržala na zdajšnjih okopih, seveda mislim tudi na nam preljubo Slovenijo, potem rešitve ni. Tonili bomo globlje in globlje.
Neodvisnost sodstva, svoboda medijev ali učinkovita bitka proti korupciji bi v Uniji, ki je skupnost prava in je vsaki kandidatki za članstvo določila stroge pogoje, morala biti samoumevna. Pa ni! Tudi v Sloveniji ni tako, se mi zdi.
Ko se pogovarjam s tistimi, ki se na te stvari spoznajo bolje, kot se sama, in jih celo slišim in ne zgolj poslušam, povedo, da so prav zadnja leta pokazala, da je zlasti v državah članicah na območju med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem v političnem delovanju še veliko nerazumevanja temeljnih načel Unije. V kateri od njih so, denimo, pri razumevanju vloge sodstva, svobode tiska ali svoboščin skupnosti LGBT+ bliže zgledom iz sveta Vladimirja Putina kot glavnemu toku v jedru stare celine.
V Slovenskih novicah sem prebrala o Davorju F., ki je za rešetkami preživel 346 dni. Nedolžen! Rad bi kakih 75.000 evrov odškodnine. Država mu je ponudila 7266 evrov oz. 21 evrov na dan.
Pač sodi v kategorijo majhnih. Tisti ta veliki bi bili na prostosti že čez 346 sekund. Odškodnina bi se jim obračunala po ceniku veljavne sodne prakse; med 40 in 45 evri na dan. So pač veliki.
Poznam tudi take, ki se zelo radi nosijo visoko, drugi teh možnosti nimajo, pa naj se trudijo, kolikor se hočejo. Mnogokrat sem videla visoke ljudi, čeprav so bolj nizke rasti, kako se gnetejo v prvih vrstah raznih dogodkov, na katere so zgolj oni vabljeni. Drugi vse skupaj smejo opazovati od daleč. So pač zgolj premajhni in sodijo v t. i. skupino wannabe (rad-bi-bil).
Pred nedavnim sem brala, kako so uradne institucije visoke politike legalno odpisale znane dolgove znanemu sinu znanega župana. Milijonski dolg je bil!
Meni, ki imam s. p. in – priznam – sem tudi nekaj malega dolžna, vendar ne državi, ampak nekomu iz ožjega kroga, dolga ne bo odpisal nihče. »Očitno je tvoj dolg premajhen,« mi je hudomušno prilepila zaušnico znanka in me še bolj spravila v dolžniško depresijo.
Kot so mi povedali strici iz ospredja, so različni razvpiti »veliki« kvazipodjetniki in menedžerji, ki so prečrpavali denar iz svojih podjetij in si na škodo upnikov, zaposlenih in države ustvarili veliko premoženje, svoje premoženje enostavno in hitro zavarovali pred morebitno zaplembo. To se je v Sloveniji dogajalo tako v primeru osebnih stečajev, prisilnih poravnav kot zemljiškega dolga. Teh institutov, ki imajo v našem pravnem sistemu jasen namen in so v marsičem smiselni, se pač ne bi smelo zlorabljati. Zlorabe bomo učinkovito preprečevali šele, ko bodo delovale vse institucije in ko bodo vsi udeleženci v postopku uporabili svoja pooblastila. Upniki imajo ob prisilni poravnavi možnost, da izpodbijajo prisilno poravnavo, če je bila ta izglasovana s fiktivnim dolgom. Prav tako lahko v postopkih osebnega stečaja izpodbijajo prenose premoženja na povezane osebe. Seveda pa morajo tudi policija, tožilstvo in na koncu sodstvo opraviti svoje delo, če obstajajo sumi kaznivih dejanj oškodovanja upnikov, med katerimi je skoraj praviloma tudi država.
Ja, tak'le 'mamo v deželici, v kateri nam 20.000 zakonov, uredb in pravilnikov uokvirja način življenja.
Pred nekaj dnevi so uradne evropske inštitucije objavile prvo letno poročilo o vladavini prava. Menda je v EU obravnavano kot prelomnica, pa nisem povsem prepričana, ali bo res. Če bodo ugotovitvam, napisanim na več kot petsto straneh, sledili še premiki v praksi, morda, če pa se bo vladavina prava zadržala na zdajšnjih okopih, seveda mislim tudi na nam preljubo Slovenijo, potem rešitve ni. Tonili bomo globlje in globlje.
Neodvisnost sodstva, svoboda medijev ali učinkovita bitka proti korupciji bi v Uniji, ki je skupnost prava in je vsaki kandidatki za članstvo določila stroge pogoje, morala biti samoumevna. Pa ni! Tudi v Sloveniji ni tako, se mi zdi.
Ko se pogovarjam s tistimi, ki se na te stvari spoznajo bolje, kot se sama, in jih celo slišim in ne zgolj poslušam, povedo, da so prav zadnja leta pokazala, da je zlasti v državah članicah na območju med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem v političnem delovanju še veliko nerazumevanja temeljnih načel Unije. V kateri od njih so, denimo, pri razumevanju vloge sodstva, svobode tiska ali svoboščin skupnosti LGBT+ bliže zgledom iz sveta Vladimirja Putina kot glavnemu toku v jedru stare celine.
V Slovenskih novicah sem prebrala o Davorju F., ki je za rešetkami preživel 346 dni. Nedolžen! Rad bi kakih 75.000 evrov odškodnine. Država mu je ponudila 7266 evrov oz. 21 evrov na dan.
Pač sodi v kategorijo majhnih. Tisti ta veliki bi bili na prostosti že čez 346 sekund. Odškodnina bi se jim obračunala po ceniku veljavne sodne prakse; med 40 in 45 evri na dan. So pač veliki.
