Kolumna Marije M. Kotnik: Vicente iz Slovenije

Včasih požrem cmok, si mislim svoje in ugodim možu. Tudi pri gledanju kake nogometne tekme. Tudi minule dni je bilo tako, ko si je hotel »za vsaj nekaj minut« ogledati srečanje med nogometaši španske Valencie in italijanske Atalante, v kateri je – kot sem videla – dobesedno briljiral Josip Iličić, za katerega sem se sicer pozneje vprašala, zakaj tako ne briljira tudi v dresu slovenske reprezentance oziroma pod taktirko nogometnega čarovnika Matjaža Keka.

In mi je v oči padel trenutek, ko se je kamera ustavila na tribunah. Ne povsem praznih. Ko je kamera približala navijača, mi je namreč postalo jasno, da se kamera ni zaustavila na čisto navadnem navijaču, ne glede, da je bila tekma zaradi razširjajočega se koronavirusa igrana pred praznimi tribunami.


Omenjeni navijač je mirno sedel, niti ploskal ni ob zadetkih, še manj se premikal. Bil je kot kip. In ko je mož opazil moje začudenje, se je odločil, da mi razloži, da gre za Vicenta Navarra Aparicia. Koga? Gospod je bil verni navijač španskega nogometnega kluba, obiskal je večino tekem domače ekipe, vedno je sedel na enem in istem sedežu. In kar me je še bolj presenetilo, možak, pardon, navijač, je pri 54 letih oslepel in kljub temu vse do smrti pri 89 letih redno obiskoval nogometna srečanja.

Navijači sedeči kip malikujejo, ga božajo, na določene dni ob njega polagajo cvetje. In, tudi to sem izvedela, celo navijači drugih klubov se vljudno in kulturno vedejo do sedečega kipa navijača Vicenta Navarra Aparicia.

Pa slovenski šport in navijači? Vem, da je nemalokrat slišati, da splošno počutje prebivalstva in njegova omikanost ne zanimata nikogar. Morda smo se res uvrstili med najrazvitejše države, toda samo po ekonomski statistiki; glede na bonton, splošno kulturo in razvpite vrednote smo ostali še vedno daleč zadaj. Higiena je postala nehigiena, kultura nekultura, komuniciranje pa največkrat le še komuniciranje in pritiskanje po tipkah mobilnega telefona …

Tudi vpliv tehnologije na kulturo je očiten. Nekdaj s(m)o prepevali »nabrusimo kose« in podobne za marsikoga čudne parole, ki jih zdajšnje generacije ne razumejo več, ker pač stara orodja zamenjujejo nova. Tudi zračnice na biciklu menda ne zna nihče več zamenjati. Zdaj pa železno dobo, ko se je razvitost držav še merila po tonah proizvedenega jekla – mimogrede, v Narodnem muzeju je na ogled razstava o pridobivanju in obdelovanju kovin, kar ima v slovenskem prostoru zelo razgibano zgodovino, njen naslov je Ko zapoje kovina – neizprosno spodriva elektronska doba, merljiva samo abstraktno, po delnicah na Wall Streetu. Tako železno dobo kulture in zgodovine hitro izrinja elektronika, ki je pripravljena za reciklažo, še preden je sploh uporabljena. Stvari se odvijajo čedalje hitreje, nasploh pa se tudi vse hitreje kvarijo, degradirajo, propadajo …

Spomnim se, kako se je pred davnimi leti takratni ombudsman Matjaž Hanžek dokopal do šokantnega odkritja – da smo Slovenci eden najbolj agresivnih narodov v Evropi. Precej tudi na račun samoagresivnosti (veliko število samomorov). No, in ko pogledam po naših ljubih političnih strankah, zlahka opazimo tudi njihovo čedalje večjo agresivnost.

Nesramnosti in agresivnosti se skorajda ni več mogoče izogniti. In sem pozneje, ko sem se odmaknila izpred televizijskega ekrana v konklave svojega miru in knjige Na obali Chesil (On Chesil beach/Ian McEwan), vseeno pomislila, ali bi spoštovani sedeči Vicente, če bi bil Slovenec in bi mu tak kip namenili na katerem od nogometnih stadionov v Ljubljani ali Mariboru, preživel en, dva ali tri tedne. Zaradi nekulture bi, sem zaključila, »cel in v kosu ter nepobarvan« morda dočakal uro ali v najboljšem primeru dve. Takšno je, se mi zdi, na žalost trenutno stanje pri nas v Sloveniji.