Kolumna Marije M. Kotnik: Znanost
Že dve leti, še posebno pa v zadnjem času, od oblasti poslušamo, kako so uspešni na vseh področjih, kako so poskrbeli za starejše, da bodo živeli dostojno in zdravo življenje najmanj sto let in še kaj povrhu, kako šolajočim se otrokom omogočajo vesoljske nove tehnologije in vse ostalo, da bodo pač iz šol prišli zgolj odličnjaki, če ne že geniji.
Razbrati je, da se v naši deželici cedita najmanj med in mleko, če ne že kar kaviar in peneče se vino, da nas čaka najbolj cvetoča prihodnost.
Da so vsa ta oglaševalsko-propagandna za lase privlečena sporočila le pesek v oči kruti realnosti, je pač jasno, saj vsak dan beremo tudi o vedno več nepravilnostih pri nas.
Znanstveniki, s katerimi se politični laboranti tako radi hvalijo, pa se obračajo v pozabljenih grobovih.
In zdaj smo prišli celo tako daleč, da so se uprli znanstveniki. In to na cesti. »Ne bomo dovolili degradacije slovenske znanosti v imenu zadoščanja interesov, ki niso povezani z razvojem znanosti v Sloveniji,« je na Shodu za znanost prejšnjo sredo izpostavila članica organizacijskega odbora shoda in raziskovalka na ZRC SAZU Marina Lukšič Hacin. Slovenski znanstveniki so se za protest odločili »zaradi netransparentnega ustanavljanja novih javnih inštitutov in visokošolskih zavodov brez širše strokovne presoje ter upoštevanja sicer veljavnih kriterijev kakovosti«, so zapisali in se odločno odpravili iskat pravico za popravo tega na ulico. To bi nas moralo res zaskrbeti!
Le zakaj upor najrazličnejših skupin državljanov, če je naša država »vzorna demokracija, ustava pa nadvse spoštovana in upoštevane«, se sprašujem. Če bi protestirali eni in isti, bi človek lahko celo pomislil, da gre le za politično podtikanje tistih, ki ne želijo te tako pravične oblasti. Ampak da se proti trenutni oblasti vztrajno upirajo skorajda vsi, ki načelom nimajo niti nič skupnega, pa zahteva vsaj premislek.
Da so se za upor na ulici odločili ljudje, ki nas s svojimi znanstvenimi dosežki redno razveseljujejo in postavljajo ob bok najrazvitejšim in precej večjim ter bogatejšim državam na svetu, je paradoksalno.
Predsednik rektorske konference in rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič je na omenjenem shodu dejal, da so izjemno zaskrbljeni zaradi aktualnega ustanavljanja novih raziskovalnih inštitutov in regionalnih javnih fakultet oz. univerz brez ustreznih analiz, brez posvetovanj ter v nasprotju s sprejetimi in strateškimi dokumenti.
Dan po uporu slovenske znanosti, raziskovalcev in univerzitetnih profesorjev smo lahko v Delu prebrali, da je bilo letos v primerjavi z lanskim prvim prijavnim rokom na nekatere univerzitetne programe oddanih manj prijav. Na 18.790 vpisnih mest za vpis v prvi letnik dodiplomskih in enovitih magistrskih študijskih programov za študijsko leto 2022/2023 je bilo oddanih 14.845 prijav.
Za koga in v kakšnem interesu torej trenutna politična oblast po hitrem postopku in ad hoc ustanavlja nove znanstvene inštitute in univerze? Študentov, kot se zdi, je očitno premalo, da bi zasedli že obstoječe.
Nekoč smo imeli Jurija Vego, Josefa Ressla, Janeza Puharja, Hermana Potočnika, Milana Vidmarja in še katero svetovno znano ime. Zdaj so stvari drugačne. Znanstveniki morajo na nepravilnosti opozarjati na ulici. Sredi Slovenije. Tisti, s katerimi se politični laboranti tako radi hvalijo, pa se tako ali tako obračajo v pozabljenih grobovih.
