Kolumna Marije M. Kotnik: Župan, veselja bi!

Prihodnje dni bi bila rada v francoski občini Essarts-en-Bocage. Tamkajšnji župan je prebivalcem, ki radi povedo, da živijo v najlepšem mestu na svetu in daleč naokoli, odredil teden dni veselja. Z odlokom! Župan Freddy Riffaud je namreč sredi septembra podpisal odlok, na podlagi katerega je prebivalcem, kakih 9000 jih je, prepovedal prebiranje knjig in pripovedk z žalostnim koncem in poslušanje žalostne glasbe. Skratka, naj se veselijo. Za to je določil teden med 5. in 11. oktobrom.


Z odlokom je v teh dneh prepovedano vse, kar prinaša žalost, župan, ki je, mimogrede, nestrankarski, pa je prebivalcem tudi svetoval, naj medse ne vabijo nikogar, ki bi razširjal slabo voljo, žalost in vse, kar je temu podobnega. »Vse preveč je togote in žalosti med nami,« je pojasnil Riffaud. In kot poznam Francoze in Francozinje, se bodo zagotovo imeli fajn. Smeha in dobre hrane ne bo manjkalo, kakšne odlične kapljice rujnega pa zagotovo tudi ne.

In pomislim, kateri od slovenskih županov bi se odločil za tak korak? Noben! Poslušam, s kakimi skrbmi in težavami se ukvarjajo v Kopru, kjer koprski občinski svet ni potrdil poročila občinskega javnega stanovanjskega sklada za leto 2018 niti ni sprejel predloga rebalansa finančnega načrta sklada za letos.

Ali pa v Šentjerneju. Tamkajšnji župan Radko Luzar, ki omenjeno občino vodi v drugem mandatu, za to mesto pa se je potegoval s podpisi volivcev, je namreč ponudil odstop, ki ga je napovedal za 19. december. Luzar je za glavni razlog navedel zaplete ob prenovi občinske ceste v Dolenji Stari vasi, kjer sicer živi, ki je pri občanih naletela na mešane odzive. Med temi so organizirali dve civilni pobudi, nezadovoljstvo zaradi novega obvoza pa je po njegovih besedah vodilo celo do vandalizma, odstranjevanja cestnih ovir, groženj in podobno. Dodal je, da vse to obsoja, in da mora, če hoče zadeve umiriti, odstopiti. V pojasnilu svetnikom je pristavil, da je prišel na občino, da bi nekaj naredil, in ne da bi tratil čas.

V Skupnosti občin Slovenije pa raje kot o kakšnem odloku, s katerim bi zaukazali radost in veselje svojim »podložnikom«, razpravljajo o predlogu ustanovitve pokrajin in povprečnini in si prizadevajo za spremembo formule za izračun povprečnine.

Jej, jej! Nikjer veselja, še manj radosti. Same skrbi!
Avstrijski zgodovinar Friedrich Heer je nekje zapisal, da »jutrišnji svet pripada tistim, ki oznanjajo veselje«, in ob tem pomislim, da je župan Freddy Riffaud iz tistega malega francoskega Essarts-en-Bocage pravzaprav glasnik prihodnosti. Prav rada bi ga spoznala v živo in z njim spregovorila dve-tri; seveda vesele besede.

Kolikokrat slišim, da na tem svetu ni nobenega veselja več. Pa tudi, da ljudje obiskujejo različne prireditve, da bi si nahranili dušo, potem pa ves večer resni ždijo, celo plešejo raje na počasne melodije, vriskanje je slišati le še v dobro zrežiranih in vnaprej pripravljenih televizijskih oddajah, v katerih asistent pomočnika režiserja skoči pred gledalce v studiu in jim pokaže listek z napisom – aplavz! Mi je znanka pred dnevi dejala, kako so jo povabili v goste, češ da se bodo »en malo« poveselili, pa se je tisto pričakovano veselje razvilo v pogovor o tem, kako neznosni so časi, kako ne verjamejo več politikom in kako drago je vse. Kaj je krivo, da smo vsi mrkih obrazov?

Razmere, v katerih živimo, res niso zavidanja vredne, vsaj za večino ne. A niso nič bolj resne, če pozabljamo na veselje, se mi dozdeva. Modrost, da je smeh pol zdravja, drži, tudi s težavami se bolj učinkovito spoprijemamo, če se kdaj poveselimo. Pa sploh ni treba za to odšteti niti centa. Ko nekomu drugemu naredimo majhno veselje, prej ali slej dobimo to v večkratni količini nazaj, po navadi v trenutku, ko to najbolj potrebujemo ali ko najmanj pričakujemo.
Saj pravim: »Kapo dol, gospod župan Freddy Riffaud!«