Kolumna Marije M. Kotnik: Žvižgači

Imam težavo: Star sem 16 let in še vedno ne znam žvižgati! Zaradi tega me vsi zafrkavajo!!! A mi lahko prosim pomagate?! Oče me je že učil, ampak mi še vedno ne uspe!!! Enostavno ne znam žvižgati!!! Tako se je glasilo eno od vprašanj očitno obupanega mladeniča v eni od revij, v kateri je tudi rubrika, v kateri obupanci vseh vrst prosijo za pomoč vseh vrst. Omenjenega mladeniča torej moti, ker ne zna – žvižgati. Kot vem, ni edini. No, sem se pa vseeno nasmehnila komentarju na obupano prošnjo. »Jaz tudi ne, pa zato še ne bo konec sveta.


Nisva edina, veš. Jaz sem se naučila zažvižgati na prste, ker mi običajno žvižganje ni šlo. Zagotovo imaš mnogo drugih, boljših sposobnosti, kot je žvižganje. Poleg tega si prav zato nekaj posebnega, to moraš obrniti v svojo korist. Ko pogovor nanese na žvižganje, lahko sebe narediš zanimivega ravno zato, ker tega ne zmoreš,« se je glasil odgovor. Spomnim se, da mi je žvižganje že v mladih letih šlo dobro od prstov; pozneje, zdaj, ko sem malce odrasla, pa mi gre – priznam – na živce. Še posebno tista znana, t. i. balkanska manira žvižganja za dekleti ali na ulici kar tako …

Glasu u je, vsaj tako pravijo logopedi, podobno žvižganje. In tistim, ki pač žvižgati ne znajo, psihologi in drugi -logi priporočajo, da morajo biti ustnice v podobnem položaju kot pri glasu u. Priporočajo tudi, da je treba močno zajeti sapo in začeti vleči glas uuu. Medtem je treba ustnici počasi stiskati – ožiti. Saj pravim, žvižganje je prava umetnost.

Ampak v tesni povezavi z dihali. In če z njimi pač ni vse v redu, nastopijo težave. Z dihali pa so nenehne težave, pravijo zdravniki. Še posebno so okužbe zgornjih dihal (predel nosu, ušes, ust in žrela) še posebno v hladnih zimskih mesecih med najpogostejšimi vzroki obiska pri zdravniku. Prehladna obolenja povzroča več kot 200 različnih virusov, na primer rinovirusi, koronavirusi, reovirusi. S tem neprijetnim obolenjem se odrasel človek sreča od dva- do petkrat na leto, nekateri otroci tudi desetkrat na leto, povedo specialisti. »Značilno je, da virusi napadejo sluznice dihal, zato največkrat tožimo o vnetem in bolečem žrelu, obilnem izcedku iz nosu, nahodu in suhem kašlju ter hripavosti. Kdo izmed nas ne pozna kihanja in nadležne zamašenosti nosu ter solzenja? Ker virusi pri prehladu pretežno napadejo sluznice, so splošni telesni odzivi redki in neznačilni.« In tudi tu nastopijo težave z – žvižganjem.

Lepo je, če težav sploh ni. In v tem primeru lahko postaneš celo svetovni prvak v žvižganju. Pa saj vem, da žvižga lokomotiva, žvižgajo in žvrgolijo ptice, okoli vogala zažvižga veter in mimo glave nam lahko zažvižga krogla. Žvižgajo pa tudi s predstavo nezadovoljni gledalci, ob pogledu na mično dekle navdušeni fantje in zaradi neposlušnega psa nestrpni lastniki. Da je nekdo lahko svetovni prvak v žvižganju, pa nisem vedela. Zdaj pa vem, da je to pred časom bil Christopher Ullman. Iz njegovega pripovedovanja na spletu sem izvedela, da se 24 ur pred nastopom ne sme poljubljati, saj zaradi poljubljanja ustnice lahko nabreknejo, kar pa za žvižganje ni optimalno.

Ena od posebnosti, ki sem jih te dni, ko so mediji polni in prepolni podatkov o žvižgaču ali žvižgačih, pa je tudi, da je celo žvižganje lahko jezik. Pravzaprav tako kot slovenščina! Kje? Na La Gomeri na Kanarskih otokih. Tam namreč obstaja jezik – silbo gomero, kjer namesto besed uporabljajo žvižganje. In sprašujem se, ali bi vse tamkajšnje prebivalce, ker so pač »žvižgači«, vsi, ki »žvižgače« obsojajo tako močno, kar brez mask utopili v žlici razkužene vode? Bojim se, da je odgovor pritrdilen. In to res zgolj le zato, ker namesto govora uporabljajo žvižg.