Kolumna Marije Mice Kotnik: Nergači splošne prakse

Priznam; včasih me popade malodušje z jedkostjo nergača. Vendar o tem pozneje. Za začetek bi se vrnila kako leto nazaj. Skoraj ob istem času kot zdaj je bilo, ko sem prebrala – zapomnila sem si, ker mi je bilo to hudo všeč, tekst pa sem si izrezala – nekaj o pismih bralcev.

Rada jih prebiram in v zadnjem času so mi dobrodošla pika na i vsakdanjemu čtivu. Obveznemu. Pač nisem ena od tistih, ki »levih« ne berem, ker »lažejo«, desnih pa ne, »ker preveč brskajo po preteklosti«. Res mi je vseeno! Zanima me vsebina. Žal! Ali pa – na srečo!

Kakor koli. Ime mu je Bernie Carroll, pisanja časopisni hiši pa se je lotil daljnega 1978. Morda takrat resda razjarjen, a pozneje so njegovi vzgibi postajali vse bolj predvsem kritični. Zdaj upokojeni možakar namreč redno opozarja na pomanjkljivosti in krivice v svojem domačem kraju, s tem pa navdihuje in zaposluje novinarje časnika Liverpool Echo.

Tako jim že 43 let pošilja pisma: vsak dan eno brez izjeme! Še sanja se mu ne, katero je bilo njegovo prvo, spominja pa se, da je bilo to daljnega 1978., torej jih je poslal skupno že krepko več kot 15.000! Spominja se, da je v svojem zgodnjem obdobju večino časa bentil nad občinskimi svetniki, pisanje pa mu je prešlo v navado in je začel prek časnika različnim ustanovam pošiljati kar predloge; denimo, nasprotoval je ognjemetu, motijo ga tudi vrečke s pasjimi iztrebki, ki jih nemarni lastniki odlagajo v parke namesto ustrezne smetnjake, ne razume potrebe po plastičnih posegih, še manj pa ne dojame nažiranja s hrano in celo tekmovanj, ki tako nezdravo in nemoralno početje še podpihujejo. »Mnenje imam prav o vsem in na to sem ponosen. Vem, da moja pisma dejansko ne spremenijo ničesar, a zame je to neznanska sprostitev. Ko pošljem pismo, se mi odvali kamen od srca, olajšam si dušo,« pove Bernie. »S tem sem si verjetno tudi rešil zakon, saj tako nergam drugim, ne pa ženi.« Vsako pismo vsebuje približno 250 besed, časnik jih objavi od tri do štiri na teden. Včasih je bil njegov konjiček precej dražji, saj je vsakokrat potreboval ovojnico, papir, pisalo in znamko, elektronska pošta pa mu je postopek nadvse poenostavila in pocenila, piše v članku, ki ga imam shranjenega. Ker mi je všeč! In zato, ker omenjeni gospod po mojih ocenah nikakor NE sodi med nergače!
Enkrat sem že zapisala, da nikakor ne razumem nergačev splošne prakse, ki že januarja začnejo, kako je vse narobe, in se potem do decembra ne ustavijo. Plačani dežurni nergači mi gredo res na živce.

Te dni sem veliko na »terenu«. Malo tu, precej tam. Nerganja pa je vsepovsod veliko. Upravičenega in tistega malo manj upravičenega.

Sociologi že dolgo vedo, da v krizi vrednot zlahka vzhaja testo, nabito z negativno energijo. V poplavi slabe volje je potem povsem naravno, da ljudje nonstop nekaj nergajo, pa četudi nimajo za to niti najmanjšega utemeljenega razloga. Nergajo že iz privzete navade, iz slovenskega DNK. Nekateri to počno potem, ko so leta in leta okrog sebe poslušali takšne in drugačne nergače, in so nato tudi sami prevzeli to vlogo. Nergajo glede vsega, lotijo se tudi zadev, o katerih nimajo najmanjšega pojma. Vzrok za lastno nerganje najdejo kjer koli, kadar koli. Nerganje se je prelevilo v stanje duha, zdaj je že vsakdanja drža do dogajanja okrog nas.

Ko poslušam v različnih okoljih takšna in drugačna nerganja, me pritisne sr*t! Pa se za hip spomnim Lukovega evangelija, kjer je zapisano, kako Jezus reče: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.«

No, prevedeno v današnji čas bi to lahko posodobili v: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, zakaj nergajo!«
Se pa bojim, da ima bolj kot omenjeni Luka okoli mene vpliv izjava Georgea Bernarda Shawa: »Razumen človek se svetu prilagodi; nerazumen človek pa poskuša doseči, da bi se svet prilagodil njemu. Zato je ves napredek odvisen od nerazumnega človeka.«

In tudi zato mi gredo nenehno nerganje in nenehni nergači še bolj na živce! Ker me nergačev in nerazumnih ljudi postaja strah!