NA EKS
Kolumna Marije Mica Kotnik: Teorija, ki ne prenese prakse
Jalovo početje je smer, kot kakšno vodilo, ki se ga pri nas krčevito oklepajo poslovodeči v državi, že vse od nastanka naprej. In nekateri še vedno mislijo, da bo to prineslo rezultate. Kakšni butci.
Odpri galerijo
Trenutno stanje na področju oskrbe starejših pri nas je resnično prav mizerno. FOTO: JURE ERŽEN
Pred kratkim je v Splitu potekalo prvo srečanje predstavnikov sedmih držav oziroma sedemnajstih partnerjev, ki so v okviru projekta Socialne inovacije za celostno oskrbo starajočega se prebivalstva v regiji Adrion spregovorili o dobrih praksah.
Vodilni partner projekta je Univerza v Ljubljani oziroma konzorcij raziskovalcev treh fakultet, ekonomske, za gradbeništvo in geodezijo ter za socialno delo, in Instituta Jožef Stefan, sem prebrala v Delu.
V nadaljevanju teksta je vodja projekta dr. Vlado Dimovski, profesor na ekonomski fakulteti, izpostavil, »da to ni raziskovalni projekt, ampak je v celoti naravnan na iskanje rešitev, ki so povezane z dolgotrajno oskrbo, in načine, kako ta znanja prenesti naprej«.
Prav zato je menda v projekt poleg omenjenih slovenskih partnerjev vključenih še osem slovenskih pridruženih partnerjev: ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Socialna zbornica, Splošna bolnišnica Novo mesto, Center za socialno delo Posavje in občina Krško. V tekstu sem še izvedela, da je projekt, ki se je začel decembra lani in bo trajal do maja 2023, vreden 2,37 milijona evrov. Predstavitev lokalnih inovacij, praks, lokalnih pristopov, socialnih inovacij tako stroke kot občinskih in nevladnih organizacij bo septembra tudi v Novem mestu, nadaljevala se bo v Ljubljani in drugje.
No, sem si rekla, pa bomo spet zagonili še en lep kup denarja, ne da bi za te iste starejše kar koli konkretnega storili.
Zdi se namreč, da vsi simpoziji, projekti, ne nazadnje v javnosti odmevne konference in preštevilni sklepi ministrstev, kako odlično bodo poskrbeli za starejše in najranljivejše pri njihovi oskrbi, ki so se v zadnjih desetih letih zgodili pri nas, tem istim starejšim in ranljivim niso prinesli nič. Prav nobenega visokoletečega govorjenja, nobenega sklepa na papirjih, kako bodo vse uredili, jim ni uspelo prenesti v prakso. Morda le več skrbi in predvsem žalosti, ker so starejši pač spoznali, da zanje, ko postanejo brez moči in betežni v tej naši najlepši državi, pač ne bo skrbel nihče. Vsaj dostojno ne.
Trenutno stanje na področju oskrbe starejših pri nas je resnično prav mizerno, nedostojno nikogar, ki v tej državi živi. Še najbolj pa je nedostojno tako bogate države, kot Slovenija v resnici je. A očitno le in zgolj za izbrance. To je nam vsem neizbranim pač že vsaj trideset let jasno.
Mar je bilo politikom vseh barv res v vseh teh letih tako težko sprejeti vsaj en spodoben zakon, ki bi bil okvir za ukrepanje na področju oskrbe starejšim? Saj so bili številni poskusi, nič ne rečem. A ko so te predloge zakonov prebirali strokovnjaki, ki se resnično spoznajo na te reči, so vedno znova ugotovili znano resnico, da papir pač prinese vse. Leporečja je veliko, še več visokoletečih ciljev, le bistva nikoli ni v vseh teh predlogih – finančnih sredstev, ki bi to omogočila.
Kako že gre tisto staro politično vodilo: če nimaš rešitve, ustanovi delovno skupino. In prav na področju oskrbe starejših, kot tudi sicer na številnih področjih pri nas, imamo nešteto delovnih skupin, katerih člani potem sem ter tja prelagajo papirje in mlatijo prazno slamo. Jalovo početje je smer, kot kakšno vodilo, ki se ga pri nas krčevito oklepajo poslovodeči v državi, že vse od nastanka naprej. In nekateri še vedno mislijo, da bo to prineslo rezultate. No, in sem se spomnila na film s pomenljivim naslovom – Butec in butec. S podobnim naslovom bi kak film brez težav posneli tudi pri nas.
Vodilni partner projekta je Univerza v Ljubljani oziroma konzorcij raziskovalcev treh fakultet, ekonomske, za gradbeništvo in geodezijo ter za socialno delo, in Instituta Jožef Stefan, sem prebrala v Delu.
V nadaljevanju teksta je vodja projekta dr. Vlado Dimovski, profesor na ekonomski fakulteti, izpostavil, »da to ni raziskovalni projekt, ampak je v celoti naravnan na iskanje rešitev, ki so povezane z dolgotrajno oskrbo, in načine, kako ta znanja prenesti naprej«.
Prav zato je menda v projekt poleg omenjenih slovenskih partnerjev vključenih še osem slovenskih pridruženih partnerjev: ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Socialna zbornica, Splošna bolnišnica Novo mesto, Center za socialno delo Posavje in občina Krško. V tekstu sem še izvedela, da je projekt, ki se je začel decembra lani in bo trajal do maja 2023, vreden 2,37 milijona evrov. Predstavitev lokalnih inovacij, praks, lokalnih pristopov, socialnih inovacij tako stroke kot občinskih in nevladnih organizacij bo septembra tudi v Novem mestu, nadaljevala se bo v Ljubljani in drugje.
No, sem si rekla, pa bomo spet zagonili še en lep kup denarja, ne da bi za te iste starejše kar koli konkretnega storili.
Zdi se namreč, da vsi simpoziji, projekti, ne nazadnje v javnosti odmevne konference in preštevilni sklepi ministrstev, kako odlično bodo poskrbeli za starejše in najranljivejše pri njihovi oskrbi, ki so se v zadnjih desetih letih zgodili pri nas, tem istim starejšim in ranljivim niso prinesli nič. Prav nobenega visokoletečega govorjenja, nobenega sklepa na papirjih, kako bodo vse uredili, jim ni uspelo prenesti v prakso. Morda le več skrbi in predvsem žalosti, ker so starejši pač spoznali, da zanje, ko postanejo brez moči in betežni v tej naši najlepši državi, pač ne bo skrbel nihče. Vsaj dostojno ne.
Trenutno stanje na področju oskrbe starejših pri nas je resnično prav mizerno, nedostojno nikogar, ki v tej državi živi. Še najbolj pa je nedostojno tako bogate države, kot Slovenija v resnici je. A očitno le in zgolj za izbrance. To je nam vsem neizbranim pač že vsaj trideset let jasno.
Pa bomo spet zagonili še en lep kup denarja. FOTO: GETTY IMAGES
Mar je bilo politikom vseh barv res v vseh teh letih tako težko sprejeti vsaj en spodoben zakon, ki bi bil okvir za ukrepanje na področju oskrbe starejšim? Saj so bili številni poskusi, nič ne rečem. A ko so te predloge zakonov prebirali strokovnjaki, ki se resnično spoznajo na te reči, so vedno znova ugotovili znano resnico, da papir pač prinese vse. Leporečja je veliko, še več visokoletečih ciljev, le bistva nikoli ni v vseh teh predlogih – finančnih sredstev, ki bi to omogočila.
Kako že gre tisto staro politično vodilo: če nimaš rešitve, ustanovi delovno skupino. In prav na področju oskrbe starejših, kot tudi sicer na številnih področjih pri nas, imamo nešteto delovnih skupin, katerih člani potem sem ter tja prelagajo papirje in mlatijo prazno slamo. Jalovo početje je smer, kot kakšno vodilo, ki se ga pri nas krčevito oklepajo poslovodeči v državi, že vse od nastanka naprej. In nekateri še vedno mislijo, da bo to prineslo rezultate. No, in sem se spomnila na film s pomenljivim naslovom – Butec in butec. S podobnim naslovom bi kak film brez težav posneli tudi pri nas.
