NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Ah, orgazem, ah, pravila
Mati in otrok. Oba brez zaščite, brez klobuka, brez majice. Ah, kaj bi govorila! Sonce na vrhu zaliva. Ura pa natančno poldne! Pa kdo koga jeb*, si rečem.
Odpri galerijo
Res ni priporočljivo točno ob 12. uri na sonce ...
Počitnice so tu. To vemo vsi! In vsi smo srečni! Tudi sama sem jo mahnila tja, kamor jo maham že skoraj dve desetletji. Polotok, da te kap, mestece, da te kap, Slovencev, da te kap. In, glej ga, zlomka, spet so taisti Slovenci tisti, ki edini kršijo pravila. No, pravila, ki jih priporočajo zdravniki.
Že dobri dve leti sem ljubiteljica kolesarjenja. Vzljubila sem ga pa še bolj, ko sem prvič spremljala Tour de France in je kolesaril naš najboljši kolesar Primož Roglič. In res me je navdušil. Na dirki ni zmagal, sem bila pa res ponosna, ker je vozil odlično. Pa še Slovenec po vrhu.
In prav tam, kjer dopustnikujem vsako leto, že skoraj dve desetletji, opazujem, haha, natančno ob dvanajsti uri, torej sredi dneva, skupine Slovencev, ki v popolni kolesarski opravi brzijo v popolni počasnosti na vrh sv. Ilije in potem pridrvijo v ribiško mestece. Vsi zadihani, prepoteni … Mah, si rečem, le kaj bi rekla Nada Rotovnik Kozjek ali kakšen slovenski dermatovenerolog.
Vsi namreč že dolgo opozarjajo, kako se je treba prav opoldne soncu res ogniti! No, potem v prijetni senci srknem požirek Maričinega plavca malega. In se nasmehnem, sama sebi in Đemu, ki vedno pride mimo.
Pogled mi uide na sredino zaliva … In nato se sliši slovenski jezik s trenutno modernega supa. Fajn. Mati in otrok. Oba brez zaščite, brez klobuka, brez majice. Ah, kaj bi govorila! Sonce na vrhu zaliva. Ura pa natančno poldne!
Pa kdo koga jeb*, si rečem, in se spomnim na vsa priporočila, ki jih slišim(o) od ustreznih institucij. Tudi sama sem v vsej svoji novinarski karieri napisala že nešteto tekstov, kako res ni priporočljivo točno ob 12. uri na sonce. Ampak?!
In zdi se mi, da nihče več nikomur nič ne verjame. Niti Jankoviću, še manj NIJZ! Ko mlada dama na biciklu odbrzi mimo mene, vsa zasopla, ko se vrača v kamp, si mislim svoje …
Zakaj?
Zato!
S pravili je hudič, sem si rekla in si mislila svoje ... Doktorica Kozjekova pa tolče v prazno, mi je pridodal moj partner, ki je obležal na sosednjem ležalniku. Sicer povsem neuporaben za kakršno koli akcijo po vaterpolu s tremi prijatelji iz mesteca. Mimogrede: izgubili so Slovenci …
Skratka: v naši državi pogosto preverjamo, kako se obnašamo in tudi kako zdravo ali nezdravo živimo prebivalci. Preverjamo to in ono. In v zadnji raziskavi o zdravju prebivalcev v slovenskih občinah so strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje med drugim ugotovili, da podatki še vedno kažejo skrb vzbujajočo porabo alkohola med prebivalci Slovenije, saj se je povečal delež prometnih nesreč z alkoholiziranimi povzročitelji in delež bolezni, pripisljivih alkoholu. Priporočila, naj pijemo manj, se nihče ne drži!
Na področju varnosti in preventive v prometu je podobno. Nihče se na priporočila ne ozira. In to še kako drži!
Naša, menda še vedno slovenska, država vlaga veliko napora, da bi svoje prebivalce ozavestila o nekaterih stvareh, ki jih na cesti, za volanom, na kolesu ali če so v prometu udeleženi le kot pešci, nikakor ne bi smeli početi. Zdi se, da Slovenci, zavestno ali pa zanalašč, ne želijo spoštovati pravil in nasvetov in delajo nasprotno od tistega, kar jim policija svetuje. Zdi se, da nikakršni nasveti, niti policije niti medijev – in, roko na srce, vsi dobronamerni, – ne najdejo plodnih tla. Skratka. Nihče ne spoštuje nič in nikogar! Na nobenem področju.
No, zdaj pa spet k počitnicam. Pravijo, no, tisti, ki mi vsak teden prodajajo, kako naj kolesarim, da »kolesarjenje v skupini pomeni biti del velikega orgazma, ki neprestano spreminja obliko«. No, tako je zapisal Kurt Aust v knjigi Mrtvi tek, ampak nekaj vseeno drži. Res imam polno pi**o Slovencev, ki se po cesti s kolesom vozijo tako, kot da so edini na cesti!
Zamera gor ali dol.
Ko takole hodim po mestu (velikokrat sem tudi na biciklu), se mi dozdeva, da nihče, no, skoraj nihče ne spoštuje pravil.
In pravzaprav me je to v Ljubljani že nehalo motiti. In ko pridem tjakaj, na jug Hrvaške, me prešine, da tisti Slovenci tam razumejo pravila, ki so si jih SAMI napisali, še bolj »po svoje«. In si svoje tudi mislim! Tista pravila, ki jih napišejo župani in policija, kaj šele države, pa itak ne veljajo oziroma jih nihče ne upošteva.
Pa vesel dopust. S pravili ali brez. Kakor koli že! O tistem orgazmu v naslovu pa kdaj drugič.
Že dobri dve leti sem ljubiteljica kolesarjenja. Vzljubila sem ga pa še bolj, ko sem prvič spremljala Tour de France in je kolesaril naš najboljši kolesar Primož Roglič. In res me je navdušil. Na dirki ni zmagal, sem bila pa res ponosna, ker je vozil odlično. Pa še Slovenec po vrhu.
In prav tam, kjer dopustnikujem vsako leto, že skoraj dve desetletji, opazujem, haha, natančno ob dvanajsti uri, torej sredi dneva, skupine Slovencev, ki v popolni kolesarski opravi brzijo v popolni počasnosti na vrh sv. Ilije in potem pridrvijo v ribiško mestece. Vsi zadihani, prepoteni … Mah, si rečem, le kaj bi rekla Nada Rotovnik Kozjek ali kakšen slovenski dermatovenerolog.
Vsi namreč že dolgo opozarjajo, kako se je treba prav opoldne soncu res ogniti! No, potem v prijetni senci srknem požirek Maričinega plavca malega. In se nasmehnem, sama sebi in Đemu, ki vedno pride mimo.
Pogled mi uide na sredino zaliva … In nato se sliši slovenski jezik s trenutno modernega supa. Fajn. Mati in otrok. Oba brez zaščite, brez klobuka, brez majice. Ah, kaj bi govorila! Sonce na vrhu zaliva. Ura pa natančno poldne!
Pa kdo koga jeb*, si rečem, in se spomnim na vsa priporočila, ki jih slišim(o) od ustreznih institucij. Tudi sama sem v vsej svoji novinarski karieri napisala že nešteto tekstov, kako res ni priporočljivo točno ob 12. uri na sonce. Ampak?!
In zdi se mi, da nihče več nikomur nič ne verjame. Niti Jankoviću, še manj NIJZ! Ko mlada dama na biciklu odbrzi mimo mene, vsa zasopla, ko se vrača v kamp, si mislim svoje …
Zakaj?
Res ni priporočljivo točno ob 12. uri na sonce ...
Zato!
S pravili je hudič, sem si rekla in si mislila svoje ... Doktorica Kozjekova pa tolče v prazno, mi je pridodal moj partner, ki je obležal na sosednjem ležalniku. Sicer povsem neuporaben za kakršno koli akcijo po vaterpolu s tremi prijatelji iz mesteca. Mimogrede: izgubili so Slovenci …
Skratka: v naši državi pogosto preverjamo, kako se obnašamo in tudi kako zdravo ali nezdravo živimo prebivalci. Preverjamo to in ono. In v zadnji raziskavi o zdravju prebivalcev v slovenskih občinah so strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje med drugim ugotovili, da podatki še vedno kažejo skrb vzbujajočo porabo alkohola med prebivalci Slovenije, saj se je povečal delež prometnih nesreč z alkoholiziranimi povzročitelji in delež bolezni, pripisljivih alkoholu. Priporočila, naj pijemo manj, se nihče ne drži!
Na področju varnosti in preventive v prometu je podobno. Nihče se na priporočila ne ozira. In to še kako drži!
Naša, menda še vedno slovenska, država vlaga veliko napora, da bi svoje prebivalce ozavestila o nekaterih stvareh, ki jih na cesti, za volanom, na kolesu ali če so v prometu udeleženi le kot pešci, nikakor ne bi smeli početi. Zdi se, da Slovenci, zavestno ali pa zanalašč, ne želijo spoštovati pravil in nasvetov in delajo nasprotno od tistega, kar jim policija svetuje. Zdi se, da nikakršni nasveti, niti policije niti medijev – in, roko na srce, vsi dobronamerni, – ne najdejo plodnih tla. Skratka. Nihče ne spoštuje nič in nikogar! Na nobenem področju.
No, zdaj pa spet k počitnicam. Pravijo, no, tisti, ki mi vsak teden prodajajo, kako naj kolesarim, da »kolesarjenje v skupini pomeni biti del velikega orgazma, ki neprestano spreminja obliko«. No, tako je zapisal Kurt Aust v knjigi Mrtvi tek, ampak nekaj vseeno drži. Res imam polno pi**o Slovencev, ki se po cesti s kolesom vozijo tako, kot da so edini na cesti!
Zamera gor ali dol.
Sredi dneva skupine Slovencev v popolni kolesarski opravi brzijo v popolni počasnosti na vrh. FOTO: Tomi Lombar
Ko takole hodim po mestu (velikokrat sem tudi na biciklu), se mi dozdeva, da nihče, no, skoraj nihče ne spoštuje pravil.
In pravzaprav me je to v Ljubljani že nehalo motiti. In ko pridem tjakaj, na jug Hrvaške, me prešine, da tisti Slovenci tam razumejo pravila, ki so si jih SAMI napisali, še bolj »po svoje«. In si svoje tudi mislim! Tista pravila, ki jih napišejo župani in policija, kaj šele države, pa itak ne veljajo oziroma jih nihče ne upošteva.
Pa vesel dopust. S pravili ali brez. Kakor koli že! O tistem orgazmu v naslovu pa kdaj drugič.
