Kolumna Marije Mice Kotnik: Brezno žalitev

Mediji in družabna omrežja so polni (tudi samooklicanih) strokovnjakov vseh vrst, še najbolj pa splošne prakse. Večinoma vsi pozivajo k izboljšanju življenja, naj se obrnemo vase, najdemo sami sebe in življenje bo v hipu bolje. Pa tudi, kako v petih ali desetih korakih izboljšati svojo samopodobo. Tudi pozivov, da nam le s pravilno komunikacijo lahko uspe v življenju, pa da je treba biti pri komuniciranju z drugimi spoštljiv, pa strpen, pa spoštovati sogovornika, ne manjka. Vsi ti pozivi so dobrodošli in z njimi samo po sebi ni nič narobe, če ne bi bilo istočasno v družbi zaznati vsak dan več sovraštva, škodoželjnosti, zavisti. Le kdo so vsi ti ljudje, ki se udeležujejo teh pozitivnih delavnic dopoldne, popoldne pa, kot da se prelevijo v drugo osebo in spet klofni po drugačnem. Res veliko tega človek lahko vsak dan prebere, še posebno če skorajda ves čas prebira to in ono, išče zanimive informacije, preverja podatke in podobno. Sama tudi redko komur koli verjamem na prvo, ampak zadevo preverim še kje, jo predebatiramo s kom. Je že res, da pri vsej tej moji nezaupljivosti kar precejšnjo vlogo igrajo tudi izkušnje.

Šla sem skozi hudo trdo šolo svoje mladostne naivnosti, ko sem kot polna nekih idealov res verjela in res mislila, da so ljudje pošteni. Da ne bodo drugemu škodovali le zato, ker lahko ali ker ga ne marajo ali zato, da bi sami prilezli stopničko višje. Takrat na začetku nove države (res da le za zelo kratek čas) sem tudi še verjela, da ljudje na visokih državnih in političnih funkcijah res delajo v dobro države in ljudi, v dobro skupnosti in se trudijo, da bi bilo vsem v državi dobro, ne glede na to, od kod prihajajo, kakšnega političnega prepričanja ali kakšne verske izpovedi so. Uh, kakšna pravljica za male otroke se mi to zdi danes. Ko gledam na tiste čase, ugotavljam, da sem se res napila tega škodoželjnega pelina skozi vsa ta leta. Naj se vrnem k pozivom k strpnosti, prijazni komunikaciji in na sploh temu, da smo vsi dobri, da vsi delajo vse prav, če sami tako mislijo, in podobne spačke. Nekako se mi zdi, da je premosorazmerno ob vseh teh pozivih k dobremu, boljšemu še dvakrat več ali pa še več nasprotnega delovanja. Na omrežjih in tudi sicer v javnosti lahko že nekaj časa sledimo čedalje več žalitev, osebnih diskreditacij. Čedalje več je tako znanih v javnosti in tudi nekih XY-ljudi, ki se v slepi vnemi, da bi bili všečni svojim, poslužujejo čedalje nizkotnejših izrazov, so vse bolj žaljivi, prostaški, napadalni in sploh ne izbirajo več sredstev, še manj besed, le da bi ponižali drugega. To je povsem eksplodiralo oziroma doživelo vrelišče minuli teden, ko je Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, postala Slovenka leta. Upravičeno. Je mlada izobražena ženska, ki se je odločila, da bo svoje življenje namenila delovanju za skupno dobro. In to, vse odkar je ustanovila inštitut, tudi počne. Verjamem, da so ji ljudje v Anhovem pa tudi drugod po Sloveniji za to še kako hvaležni. Smo ji pa tudi vsi drugi, saj je prav ona s svojimi sodelavci spodbudila ljudi, da smo preprečili nadaljnje onesnaževanje slovenskih voda.

Minuli teden so se na to mlado žensko vsuli plazovi žalitev, zmerljivk, diskvalifikacij, zasmehovanja, psovk in drugih nagnusnosti, ki jih človek težko ponovi. In vse to je prišlo z najvišjih mest v državi, vse od predsednika vlade, državnih sekretarjev, poslancev vladajoče politične ekipe, ki so ji nato kot papige sledili njihovi podporniki, da ne zapišem podrepniki in koristolovci. Kako je to sploh mogoče, sem se spraševala, ko sem to prebirala. Kako lahko in zakaj ljudje to počnejo, si zdravorazumski človek težko razloži, res. Danes je mednarodni dan materinščine, tudi slovenskega jezika torej. Upam, da ga vsa ta množica dežurnih žaljivcev vsega in vsakogar, ki se z njimi ne strinjajo, ne bo oskrunila z novo dozo klevetanja in žalitev drugače mislečih državljanov in državljank. Mogoče bi lahko ta lep materni (torej tudi njihov) jezik resnično začeli uporabljati bolj spoštljivo, ga negovali, ne pa da ga s svojim nizkotnim načinom zlorabljajo. Upam, saj upanje umre zadnje. V to pa še verjamem!