Kolumna Marije Mice Kotnik: Čudna dežela absurdnih nesorazmerij

Knjižni sejem se je končal pred nekaj urami. Obiskovalcev ni manjkalo, knjigarjev, knjigotržcev, bralcev in piscev ter drugih, tako ali drugače povezanih s knjigo oz. knjigami, prav tako ne. Vse lepo in prav. In ob vsem tem v teh dneh izvem, da v Sloveniji izide toliko knjig kot na Norveškem. A kaj ko ta pohvala hitro požre sama sebe, saj podatki tudi pokažejo, da je Slovencem vse manj mar za knjige. Raziskava Knjiga in bralci VI, ki jo je naročila javna agencija za knjigo, je v primerjavi s prejšnjo izpred petih let pokazala poslabšanje na skoraj vseh ravneh, beremo in kupujemo vse manj knjig, število tistih, ki v enem letu ne kupijo niti ene, se je v petih letih zvišalo na 53 odstotkov.


Številke pripovedujejo zgodbo o nazadovanju: knjige imajo za večino kupcev bolj simbolno (darilno) kot uporabno (bralno) vrednost, letošnji odstotek tistih, ki so v enem letu prebrali najmanj eno knjigo, je najnižji v dosedanjih raziskavah, v starostni skupini od 18 do 24 let je bralcev v angleščini že 85 odstotkov.

Kot zapiše Igor Bratož v Delu, »letošnji podatki navajajo k ugotovitvi, da se število intenzivnih kupcev knjig še naprej zmanjšuje, se pa povečuje število občasnih kupcev in tistih, ki knjige niso pripravljeni kupiti. Tabela, ki prikazuje velikost domačih knjižnic prebivalcev članic organizacije OECD, je prav tako drugačna, kot je bila: Slovenija je bila v preteklosti bliže sredini lestvice, zdaj se je pomaknila proti repu, slovenske domače knjižnice se krčijo.« In primerjava z Norveško se nemudoma podre. Kot hišica iz kart. Še posebno če poznamo tudi podatek, da na Norveškem bere knjige več kot 90 odstotkov ljudi, kar je absolutno pohvalo. Bo kar držalo, da smo res čudna država še bolj čudnih nesorazmerij. Ta se pravzaprav kažejo na skorajda vsakem koraku našega vsakdana.

Tako npr. poročilo OECD ugotavlja, da ima v Sloveniji med delovno aktivnimi prebivalci dobra četrtina neustrezno raven izobrazbe glede na delovno mesto, ki ga zasedajo. Večina zaposlenih ima previsoko izobrazbo, in delež takšnih se le še povečuje. Ključna ugotovitev poročila je, da bo širitev terciarnega izobraževanja trajnostna le, če bo ponudba diplomantov ustrezala potrebam na trgu dela.

Tudi Urad za makroekonomske raziskave v poročilu za leto 2019 ugotavlja, da sta vključenost mladih v izobraževanje in dosežena izobrazba odraslega prebivalstva visoki, kljub temu pa ponudba ustrezne delovne sile zaostaja za potrebami družbe in gospodarstva. To je problematično zlasti v razmerah, ko se izziv zagotavljanja zadostnega obsega ustrezne delovne sile ob rastočem povpraševanju povečuje. Vse večje pomanjkanje ustrezne delovne sile je povezano predvsem z zmanjševanjem vpisa v srednješolsko in terciarno izobraževanje zaradi demografskih gibanj in s prepočasnim prilagajanjem strukture vpisa povpraševanju na trgu dela in razvojnim izzivom.

Saj pravim: Čudna država še bolj čudnih nesorazmerij! In ko pogledam starejšo gospo, ki v trgovini sredi soseske z enim izdelkom (pol litra alpskega mleka) mirno čaka, da ji blagajničarka izda račun, za njo pa mladenka, ki žlabudra na mobilni telefon, v rokah pa drži skoraj do vrha napolnjen trgovski voziček, mi trditev o čudnosti slovenskih nesorazmerij le še glasneje zazvoni v moji ženski glavi.

In pomislim, kako bi se Norvežani lotili odprave teh nesorazmerij. Ampak bi bili najbrž zavrnjeni, če bi jih zaprosili za pomoč. Verjetno bi se oglasilo veliko slovenskih dežurnih vsevedov, ki bi v en glas vpili: Le kaj, za vraga, naj se Skandinavci mešajo v naš podalpski svet!

Tamkajšnji izvoljenci ljudstva so navajeni delati za ljudi, v naši deželi čudnih nesorazmerij pa se mi zdi, da je zadeva povsem obratna; da morajo ljudje pravzaprav delati za izvoljence ljudstva, ki si sicer sami v prostem času tudi radi pravijo, da so simbol Slovenije. Pa še plačujemo jih za to! Saj pravim: Čudna dežela absurdnih nesorazmerij!