Kolumna Marije Mice Kotnik: Januarska kraljica

Ko je leta 1559 Elizabeta postala kraljica, mene še zdaleč ni bilo na svetu. So mi pa sicer tudi angleške kraljice neizmerno všeč, zdajšnja še posebno. Mi je tudi datum, 15. januar, navsezadnje ves januar, zelo všeč. Tudi zato, ker že več kot pol stoletja praznujem veselje do življenja. Posebno zadnja leta, ko sem postala toliko modra, da mi na trenutke »tudi že škoduje«, bi rekel mož.

Tristo šestdeset let pozneje, na isti dan, je umrla Rosa Luxemburg, marksistična politična teoretičarka, socialistična filozofinja in revolucionarka judovskega rodu. Skratka, zelo pametna gospa, veliko bolj od številnih današnjih aktualnih in »rada bi bila« političark in tudi politikov, da me ne bi kdo obtožil spolne diskriminacije.



In, zanimivo, 23. januarja 1960, slabih osem let pred mojim rojstvom, sta se na dno Marianskega jarka spustila Jacques Piccard in poročnik ameriške mornarice Don Walsh. V dno zemeljskega dna! Frajerja.
Januar je – vsaj zame, zelo lep mesec, najlepši pravzaprav. Številni ga ne marajo. Eni, ker ne morejo kolesariti, drugi, ker jim je odvzeto to ali ono. Morda celo oblast. Mene ta za zdaj še ne zanima.

No, morda … Zvezde namreč za kozoroga pravijo, da ima kot nekateri drugi znaki tudi on dvojno naravo in zelo nasprotujoča si nagnjenja. Slikovni prikaz njegove simbolike je mitološko in neresnično bitje z zgornjim delom, podobnim gorskemu kozorogu, opremljenem z bogatim zavitim rogovjem, in s spodnjim delom, podobnim ribjemu repu – po eni strani teži k višinam, po drugi ga vleče v temne globine.

Kozorog je tip velike ambicije in preokupiranosti z lastnim uspehom. Nobeno znamenje ni toliko obsedeno oziroma obremenjeno z uspehom, materializmom in financami, kot je kozorog. Vztrajen je in sprejema vse vrste izzivov. Rad ima višave in pleza vse višje, vse višje. Njegova težava se pojavi, ko pripleza na vrh … kajti od tam se ne da splezati nikamor več. A naj leti še tako visoko, kadar pade, pade zelo nizko. Je pa njegova dobra lastnost tudi, da se vedno pobere in začne znova.

Glavni razlog za njegovo zapetost in pesimizem je njegov planetarni vladar, ledeno hladni Saturn, ki v astrologiji skrbi za omejitve, ločevanje, duševno trpljenje in skušnjave pa tudi za težnjo po oblasti.
No, pa smo pri oblasti.

S to se, se mi zdi, ljudje, ki so na oblasti, tako radi igrajo kot otroci v peskovniku. Skoraj že več kot očitno postaja, da se oblast niti ne trudi razpoznati zapletene fizionomije šentflorjanskega plebsa. Ki je zbegana, utrujena in kdobiševedel kakšna od oblasti.

Vendar pa o politiki bolj ali manj ne smem pisati. Navsezadnje je januar. Mesec, v katerem sem deležna bogatega šopka vrtnic, kozarca odličnega portugalskega vina, in, hohoho, dobila sem celo že šopek pomladanskega teloha za 2,5 evra.
Januar je lep mesec. Res me ne motijo arktične jutranje temperature. Na sprehodu imam pač kapo na glavi, roke imam v žepu ali nanje nataknem rokavice.

Z januarjem imam sicer relativno dobre izkušnje. Enkrat boljše, drugič malo manj. »Kdor se vrača v preteklost, ta izgubi bitko,« je menda nekdo rekel. Sama sem bolj realistična. Raje razmišljam o februarju. No, pa tudi o januarju 2022. To bo veselo.

Zvezde pravijo, da je kozorogova simbolika pravzaprav mitološko in neresnično bitje, ki po eni strani teži k višinam, na drugi pa ga vleče v temne globine. Marianski jarek me ne zanima, še posebno v Sloveniji ne, me pa zanima Triglav. Višji!

Januar pa mi bo še vedno najbolj pri srcu. Če ga le ne bodo zaje***i tisti iz februarja, marca, aprila, maja, junija, julija, avgusta, septembra (ti so še posebno nevarni), oktobra, novembra in decembra …