NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Jaz, vrtičkarka
moje vrtičkarstvo je ena velika uživancija. Najbrž pa ne tolikšna, kot je za naše politike njihovo vrtičkarstvo.
Odpri galerijo
Grede, gredice, bučke, kumare, fižol, krompir, korenček … FOTOGRAFIJI: SHUTTERSTOCK
Rada se pohvalim, da imam vrt. Ni povsem moj, sem pa na njem gazdarica. Pravzaprav vrtičkarica. Grede, gredice, bučke, kumare, fižol, krompir, korenček … rdeča pesa, slaba volja, dobra volja, nekaj cvetlic, ki jih velikemu psu z imenom Beno II. ne uspe pomendrati, in tako … Da vse tako lepo uspeva pa je najbolj zaslužen moj brat, ki skrbi, da rastlinice nikoli niso žejne.
Vem, da so vrtički, vrtičkarji in vrtičkarstvo – tudi v luči razmer nasploh in še posebej promocije samooskrbe – v modi kot že dolgo ne. Vem, ker sem se pozanimala, da je še vedno veliko vrtičkarjev prepričanih, da bodo pridelki brez uporabe pesticidov in umetnih gnojil slabi, a sama taka nisem. Zato me je še bolj strah potrjene najdbe virusa rjave grbančavosti plodov paradižnika v slovenski pridelavi. Nemarnih vrtičkarjev pa je, okoli nas, žal, vedno več.
Nasveti ekološko ozaveščenega očeta, brata, strica in še kakega domačina, dobre sosede, dobrega soseda so zame vedno dobrodošli in jih zelo rada upoštevam. Vsaj tako kot te dni rada pojem »svojo« bučko, »svojo« kumarico«, »svojo« rdečo peso, »svoj« paradižnik, »svoj« krompir.
Pred leti so ugotovili oz. izračunali, da je povprečen slovenski vrtičkar star 54 let, poročen, srednje izobražen in je kajpak – na vrtu. In je ves čas v uničevalni vojni z oblastmi, sosedi, tudi z zobmi, če je treba. Obdelovanje zemlje se mu zdi nekaj elementarnega, prvinskega, tako rekoč predpotopnega. A časi se spreminjajo. Zdaj sem postala frajerica. No, komu se od »moje« solate sicer malce zaleti v grlu, vendar vseeno. Res uživam, čeprav nekaj malega izstopam iz statistike omenjenega izračuna povprečnega slovenskega vrtičkarja/vrtičkarice.
Kot vem, vrtičkarstvo ni samo slovenski fenomen. Za pobudnika formalno urejenega vrtičkarstva menda štejemo nemškega zdravnika Daniela G. Schreberja, ki naj bi sredi devetnajstega stoletja od tovarnarjev zahteval, naj za svoje delavce priskrbijo vsaj košček najemniške zemlje, kjer bi lahko vrtnarili. Fajn. Pameten možakar. Pa še Nemec povrhu! In potem s(m)o vrtičkarji začeli uživati, resda se je vrtičkarstvo marsikje sprevrglo v moro za sosede, za tega ali onega župana ali županjo, vendar kaj hujšega ni bilo.
Skratka, moje vrtičkarstvo je ena velika uživancija. Najbrž pa ne tolikšna, kot je za naše politike njihovo vrtičkarstvo.
Kot vem, kmetijstvo na Slovenskem ustvarja vsega nekaj odstotkov družbenega proizvoda in ni videti kot kaka posebna »primerjalna vrednost« države v siloviti mednarodni konkurenci. Zato me pa tolikanj bolj preseneča izjemna organiziranost, prodornost in trdovratnost te naše politično-kmetijske njive.
Kaj vse imamo; še moj ekološki oče se nemalokrat namrdne ob naštevanju kmetijskih organov, ki je pravzaprav vsak zase svoj vrtiček. Veterina pa številne zbornice, ki so si jih ustanovili »za svojo dušo«, pa kmečki sindikat, pa sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki upravlja največje imetje v državi, in zbornice in organi, ki razsojajo, katere krave so nore in katere ne, organi, ki sami določajo letni odstrel medvedov, in navsezadnje si jemljejo pravico tudi do podtalnice pod njivami. Pijemo tisto, kar nam prvi kmetijski vrtičkar natoči. In še to: nad 85 odstotki slovenskega ozemlja so kmetijska zemljišča.
Ko poslušam in gledam naše, slovenske politične vrtičkarje, res ne vem, kaj naj si mislim, saj vsak dan, in še kak dan več, poslušam, kaj govorijo, in pomislim, da v svojih vrtičkarskih gredicah gojijo samo strupene zeli politike. Pogledam skozi okno, pa namesto Triglava na levi, Kamniškega sedla natančno na sredi in drugih lepot ne vidim ničesar drugega kot neke vrste zatohlo močvirje klientele, v katerem rastejo samo strupene rože še ne končane tranzicije.
Pa si rečem: Hvala prevzvišenemu, da je poskrbel, da je Slovenija dobila prvi prometni znak, ki voznikom dovoljuje zavijanje v desno ob rdeči luči na semaforju. Zdaj bom tudi uradno smela na vrtu, ko bom »štihala«, metati zemljo na desno, pa štihati bom tudi uradno smela začeti na levi strani gredice. Pač od leve proti desni. In naprej! Kam na desno, pa niti prevzvišeni ne ve! Razen nekaterih, ki vedo povedati, da obstaja še bolj desno od desno. Na gredicah, seveda!
Vem, da so vrtički, vrtičkarji in vrtičkarstvo – tudi v luči razmer nasploh in še posebej promocije samooskrbe – v modi kot že dolgo ne. Vem, ker sem se pozanimala, da je še vedno veliko vrtičkarjev prepričanih, da bodo pridelki brez uporabe pesticidov in umetnih gnojil slabi, a sama taka nisem. Zato me je še bolj strah potrjene najdbe virusa rjave grbančavosti plodov paradižnika v slovenski pridelavi. Nemarnih vrtičkarjev pa je, okoli nas, žal, vedno več.
Nasveti ekološko ozaveščenega očeta, brata, strica in še kakega domačina, dobre sosede, dobrega soseda so zame vedno dobrodošli in jih zelo rada upoštevam. Vsaj tako kot te dni rada pojem »svojo« bučko, »svojo« kumarico«, »svojo« rdečo peso, »svoj« paradižnik, »svoj« krompir.
Pred leti so ugotovili oz. izračunali, da je povprečen slovenski vrtičkar star 54 let, poročen, srednje izobražen in je kajpak – na vrtu. In je ves čas v uničevalni vojni z oblastmi, sosedi, tudi z zobmi, če je treba. Obdelovanje zemlje se mu zdi nekaj elementarnega, prvinskega, tako rekoč predpotopnega. A časi se spreminjajo. Zdaj sem postala frajerica. No, komu se od »moje« solate sicer malce zaleti v grlu, vendar vseeno. Res uživam, čeprav nekaj malega izstopam iz statistike omenjenega izračuna povprečnega slovenskega vrtičkarja/vrtičkarice.
Grede, gredice, bučke, kumare, fižol, krompir, korenček … FOTOGRAFIJI: SHUTTERSTOCK
Kot vem, vrtičkarstvo ni samo slovenski fenomen. Za pobudnika formalno urejenega vrtičkarstva menda štejemo nemškega zdravnika Daniela G. Schreberja, ki naj bi sredi devetnajstega stoletja od tovarnarjev zahteval, naj za svoje delavce priskrbijo vsaj košček najemniške zemlje, kjer bi lahko vrtnarili. Fajn. Pameten možakar. Pa še Nemec povrhu! In potem s(m)o vrtičkarji začeli uživati, resda se je vrtičkarstvo marsikje sprevrglo v moro za sosede, za tega ali onega župana ali županjo, vendar kaj hujšega ni bilo.
Skratka, moje vrtičkarstvo je ena velika uživancija. Najbrž pa ne tolikšna, kot je za naše politike njihovo vrtičkarstvo.
Kot vem, kmetijstvo na Slovenskem ustvarja vsega nekaj odstotkov družbenega proizvoda in ni videti kot kaka posebna »primerjalna vrednost« države v siloviti mednarodni konkurenci. Zato me pa tolikanj bolj preseneča izjemna organiziranost, prodornost in trdovratnost te naše politično-kmetijske njive.
Kaj vse imamo; še moj ekološki oče se nemalokrat namrdne ob naštevanju kmetijskih organov, ki je pravzaprav vsak zase svoj vrtiček. Veterina pa številne zbornice, ki so si jih ustanovili »za svojo dušo«, pa kmečki sindikat, pa sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki upravlja največje imetje v državi, in zbornice in organi, ki razsojajo, katere krave so nore in katere ne, organi, ki sami določajo letni odstrel medvedov, in navsezadnje si jemljejo pravico tudi do podtalnice pod njivami. Pijemo tisto, kar nam prvi kmetijski vrtičkar natoči. In še to: nad 85 odstotki slovenskega ozemlja so kmetijska zemljišča.
Ko poslušam in gledam naše, slovenske politične vrtičkarje, res ne vem, kaj naj si mislim, saj vsak dan, in še kak dan več, poslušam, kaj govorijo, in pomislim, da v svojih vrtičkarskih gredicah gojijo samo strupene zeli politike. Pogledam skozi okno, pa namesto Triglava na levi, Kamniškega sedla natančno na sredi in drugih lepot ne vidim ničesar drugega kot neke vrste zatohlo močvirje klientele, v katerem rastejo samo strupene rože še ne končane tranzicije.
Pa si rečem: Hvala prevzvišenemu, da je poskrbel, da je Slovenija dobila prvi prometni znak, ki voznikom dovoljuje zavijanje v desno ob rdeči luči na semaforju. Zdaj bom tudi uradno smela na vrtu, ko bom »štihala«, metati zemljo na desno, pa štihati bom tudi uradno smela začeti na levi strani gredice. Pač od leve proti desni. In naprej! Kam na desno, pa niti prevzvišeni ne ve! Razen nekaterih, ki vedo povedati, da obstaja še bolj desno od desno. Na gredicah, seveda!
