NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Odločitve in odgovornost zanje
Marija M. Kotnik
Odpri galerijo
Zdaj je že vsem jasno, da s trenutnim tempom cepljenja ne bomo dosegli cilja. FOTO: LEON VIDIC
Odločitve in odgovornost zanje. Zanimivi besedi sta to. Te dni besedo odgovornost slišimo velikokrat. Pa na odgovornost nekaterih za odločitve tudi pomislimo. Vsaj tisti, ki mislimo s svojo glavo.
Slišimo o odgovornosti glede Afganistana. Kdo je odgovoren, da je danes tam vse – in še več – v razsulu, država pa je na robu propada? Slišimo tudi o odgovornosti za najrazličnejše sporne posle, ki so jih skozi leta pri nas sprejemali nekateri predsedniki vlad in številni ministri, na primer tisti o Tešu 6, pa NLB in še o več zavoženih odločitvah, ki so jih slovenske oblasti pridelale v teh naših tridesetih letih samostojne in mile nam črne države. To, da isti nekdanji ministri, ki so danes na drugih, še vedno odlično plačanih javnodržavnih funkcijah, na odgovornost kličejo druge, je verjetno tema, o kateri bi več lahko rekli strokovnjaki pravno-psihološke stroke.
Predvsem pa danes veliko slišimo o odgovornosti posameznika. Pravijo, da človek postane odgovoren, ko v celoti sprejme posledice svojih odločitev, najsi bodo te zanj pozitivne ali negativne. Se ljudje v resnici zavedamo odgovornosti za svoje odločitve, ki jih velikokrat sprejemamo tako zlahka in niti pomislimo ne, kakšne bodo posledice teh istih odločitev. Tako velikokrat slišimo o odgovornosti do sebe, pa o odgovornosti politikov do ljudi, do javnosti in družbe nasploh, podjetij do okolja in zaposlenih, seveda tudi zaposlenih do svojega dela in podjetja, tudi odgovornosti sindikatov do delavcev in obratno … pa o odgovornosti posameznika, ko sprejme neko odločitev, ki bo prinesla takšne ali drugačne posledice. Torej tudi o odgovornosti posameznika do svojega zdravja in tudi odgovornosti staršev do zdravja svojih otrok.
Kar veliko sem razmišljala o odgovornosti te dni, še posebno ker se ljudje tako zlahka nanjo sklicujejo, še lažje to odgovornost prenesejo na drugega, češ, jaz pa že nisem odgovoren, tisti drugi je. To je postalo že kot nekakšna slovenska mantra.
Vsi pa se premalo zavedajo, da ko človek sprejme neko odločitev, kakršna koli že je, s to odločitvijo sprejmejo tudi odgovornost zanjo in tudi vse posledice, ki jih njihova odločitev povzroči in prinese.
In kakšna je odgovornost glede cepljenja pri nas? Zdaj je že vsem jasno, da s trenutnim tempom cepljenja ne bomo dosegli cilja, ki si ga je še na začetku leta zadala vlada, da naj bi dosegli 70-odstotno precepljenost do poletja in na takšen način omilili posledice covida-19.
Poletja bo čez dober teden konec, pri nas pa je odločitev za cepljenje do zdaj sprejelo le nekaj več kot 40 odstotkov ljudi. In iluzorno je tudi pričakovati, da se bodo tisti, ki se cepiti pač ne želijo, zanj kadar koli odločili. In zdaj vsak dan poslušamo o odgovornosti enih in drugih. Tistih, ki so se cepili, da so odgovorni, in tistih, ki se niso, da so neodgovorni. Dejstvo pa je, da številke postajajo skrb vzbujajoče, v nekaterih delih Slovenije še bolj kot v drugih. Priznam, da sploh ne morem več razmišljati, kaj bo prinesel prihodnji dan, teden, da o mesecu niti ne govorim.
Da je pri nas v javnosti tudi sicer zelo odklonilen odnos do cepljenja nasploh, je tudi že dolgo znano. Čeprav je prav cepljenje ukrep, ki je pri številnih nalezljivih boleznih res učinkovita preventiva, pa kot se zdi, vsaj polovice ljudi v državi tudi ne zanima.
Zato je še toliko bolj pomembno, da smo pozorni, ko sprejmemo ali ne sprejmemo neko odločitev in da se ob tem res tudi zavedamo, kaj takšna naša odločitev za nekaj ali proti nečemu s sabo prinese. Je že res, da so prav odločitve, ki jih sprejemamo
v zvezi s svojim zdravjem ali zdravjem svojih otrok, tiste najbolj usodne.
Zgodi se namreč lahko tudi, da bo naša odločitev za nekoga res usodna. Zato sem prepričana, da se morajo ljudje bolje zavedati, kaj prinesejo odločitve, ki jih ali ne sprejemajo. Zato je treba vsako svojo odločitev sprejeti odgovorno, pretehtati vse možnosti, ki jih takšna odločitev prinese, ne nasedati laičnim razlagam, ki jih je danes na spletu preveč, zaupati strokovnjakom, se kdaj pa kdaj dati tudi podučiti tistim, ki o neki stvari vedo več, in ne nazadnje zaupati znanstvenikom. Pa naj bodo ti iz »našega« ali »njihovega« političnega tabora.
Slišimo o odgovornosti glede Afganistana. Kdo je odgovoren, da je danes tam vse – in še več – v razsulu, država pa je na robu propada? Slišimo tudi o odgovornosti za najrazličnejše sporne posle, ki so jih skozi leta pri nas sprejemali nekateri predsedniki vlad in številni ministri, na primer tisti o Tešu 6, pa NLB in še o več zavoženih odločitvah, ki so jih slovenske oblasti pridelale v teh naših tridesetih letih samostojne in mile nam črne države. To, da isti nekdanji ministri, ki so danes na drugih, še vedno odlično plačanih javnodržavnih funkcijah, na odgovornost kličejo druge, je verjetno tema, o kateri bi več lahko rekli strokovnjaki pravno-psihološke stroke.
Predvsem pa danes veliko slišimo o odgovornosti posameznika. Pravijo, da človek postane odgovoren, ko v celoti sprejme posledice svojih odločitev, najsi bodo te zanj pozitivne ali negativne. Se ljudje v resnici zavedamo odgovornosti za svoje odločitve, ki jih velikokrat sprejemamo tako zlahka in niti pomislimo ne, kakšne bodo posledice teh istih odločitev. Tako velikokrat slišimo o odgovornosti do sebe, pa o odgovornosti politikov do ljudi, do javnosti in družbe nasploh, podjetij do okolja in zaposlenih, seveda tudi zaposlenih do svojega dela in podjetja, tudi odgovornosti sindikatov do delavcev in obratno … pa o odgovornosti posameznika, ko sprejme neko odločitev, ki bo prinesla takšne ali drugačne posledice. Torej tudi o odgovornosti posameznika do svojega zdravja in tudi odgovornosti staršev do zdravja svojih otrok.
Kar veliko sem razmišljala o odgovornosti te dni, še posebno ker se ljudje tako zlahka nanjo sklicujejo, še lažje to odgovornost prenesejo na drugega, češ, jaz pa že nisem odgovoren, tisti drugi je. To je postalo že kot nekakšna slovenska mantra.
Vsi pa se premalo zavedajo, da ko človek sprejme neko odločitev, kakršna koli že je, s to odločitvijo sprejmejo tudi odgovornost zanjo in tudi vse posledice, ki jih njihova odločitev povzroči in prinese.
In kakšna je odgovornost glede cepljenja pri nas? Zdaj je že vsem jasno, da s trenutnim tempom cepljenja ne bomo dosegli cilja, ki si ga je še na začetku leta zadala vlada, da naj bi dosegli 70-odstotno precepljenost do poletja in na takšen način omilili posledice covida-19.
Poletja bo čez dober teden konec, pri nas pa je odločitev za cepljenje do zdaj sprejelo le nekaj več kot 40 odstotkov ljudi. In iluzorno je tudi pričakovati, da se bodo tisti, ki se cepiti pač ne želijo, zanj kadar koli odločili. In zdaj vsak dan poslušamo o odgovornosti enih in drugih. Tistih, ki so se cepili, da so odgovorni, in tistih, ki se niso, da so neodgovorni. Dejstvo pa je, da številke postajajo skrb vzbujajoče, v nekaterih delih Slovenije še bolj kot v drugih. Priznam, da sploh ne morem več razmišljati, kaj bo prinesel prihodnji dan, teden, da o mesecu niti ne govorim.
Da je pri nas v javnosti tudi sicer zelo odklonilen odnos do cepljenja nasploh, je tudi že dolgo znano. Čeprav je prav cepljenje ukrep, ki je pri številnih nalezljivih boleznih res učinkovita preventiva, pa kot se zdi, vsaj polovice ljudi v državi tudi ne zanima.
Zato je še toliko bolj pomembno, da smo pozorni, ko sprejmemo ali ne sprejmemo neko odločitev in da se ob tem res tudi zavedamo, kaj takšna naša odločitev za nekaj ali proti nečemu s sabo prinese. Je že res, da so prav odločitve, ki jih sprejemamo
v zvezi s svojim zdravjem ali zdravjem svojih otrok, tiste najbolj usodne.
Zgodi se lahko tudi, da bo naša odločitev za nekoga res usodna. FOTO: JURE ERŽEN
Zgodi se namreč lahko tudi, da bo naša odločitev za nekoga res usodna. Zato sem prepričana, da se morajo ljudje bolje zavedati, kaj prinesejo odločitve, ki jih ali ne sprejemajo. Zato je treba vsako svojo odločitev sprejeti odgovorno, pretehtati vse možnosti, ki jih takšna odločitev prinese, ne nasedati laičnim razlagam, ki jih je danes na spletu preveč, zaupati strokovnjakom, se kdaj pa kdaj dati tudi podučiti tistim, ki o neki stvari vedo več, in ne nazadnje zaupati znanstvenikom. Pa naj bodo ti iz »našega« ali »njihovega« političnega tabora.
