Kolumna Marije Mice Kotnik: Starec in študent

Če bi bil stari, dobri Ernest Hemingway danes še živ, bi zagotovo lahko spisal nadaljevanje svoje legendarne o starcu in morju. Le da bi se naslov nadaljevanja morda glasil Starec in študent.

Namreč: zgodilo se je, da sem na isti dan videla oziroma prebrala dve novici, ki sta se mi zdeli skorajda nemogoči. Se res pri nas dogajajo tako absurdne stvari, sem se vprašala. Prvo sem slišala v televizijski oddati Tarča, kjer so govorili o nepravilnostih pri delovanju slovenskih študentskih organizacij. Podatki so razkrili, da imajo namreč študentski funkcionarji skoraj dvakrat višje plače kot tisti, ki trenutno vodijo državo. Zneski so tako visoki, da se od njih še tistim najbolj prizanesljivim do naše mladine zvrti v glavi. In medtem ko oni 11 milijonov evrov, kolikor jih dobijo od države za to, da skrbijo za dobro počutje študentov, beri organizirajo žure in denar delijo z levo in desno roko brez vsakršnega nadzora, brez javnega naročanja, pač tako čez palec, kot se komu zdi. Pa me njihove plače sicer ne zanimajo, navsezadnje lahko zaslužijo, kolikor jih je pač kdo pripravljen plačati.
Pa da bo vse skupaj še bolj absurdno, sami v isti sapi od taiste države, ki ji ne omogočajo nadzora nad porabo denarja, ki ga od nje dobijo, terjajo višje študentske štipendije. Mar ne bi nekaj od teh 11 milijonov namesto za organiziranje žurov država porabila za štipendije? Verjetno bi še vedno ostalo toliko, da bi lahko organizirali vsak mesec enega.



Drugo novico pa sem prebrala kot pismo predsedniku vlade Marjanu Šarcu, ministrstvu za zdravje, ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, varuhu človekovih pravic, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in zastopniku pacientovih pravic, ki ga je spisala Biserka Marolt Meden, predsednica Društva Srebrna nit – Združenja za dostojno starost, v katerem omenjene pristojne že drugič letos (na njen prvi poziv odziva skorajda ni bilo) poziva, naj za božjo voljo končno že ukrepajo, saj to, kar naj bi se menda zdaj dogajalo v domovih za starejše, je prešlo vsako mero. Nikakor ni vredno življenja starostnikov, kaj šele dostojnega življenja.

Zapisala je: »V domovih posebej bode v oči in kliče po takojšnjem ukrepanju zaračunavanje nadstandardnega bivalnega prostora (lastne sanitarije, balkon, dodatna oprema ipd.) in t. i. dodatnih storitev – njihovo oblikovanje je manj nadzorovano kot cene osnovnih storitev in tako prikladna možnost za povečevanje prihodkov domov. Na cenikih domov se najdejo 'dodatna plačila' za kopanje, tuširanje, striženje nohtov, povijanje nog/pomoč pri oblačenju elastičnih nogavic, stroške ukrepov ob okužbah, za vse vrste diet … Doplačati je treba za nameščanje slušnega aparata in za dodatno menjavo inkontinenčnih pripomočkov (plenic), če oskrbovanec potrebuje menjavo nad zakonsko predpisanim normativom (navedenih v ceniku) in si mora pripomoček priskrbeti sam. Zanima nas, kateri zakon v Republiki Sloveniji določa, koliko menjav plenic oskrbovanec lahko dobi na dan, mesec, … torej, kolikokrat na dan lahko nekdo odvaja blato ali urin? Nekateri domovi zaračunavajo tudi stroške za ukrepe pri negi stanovalcev z bolnišnično okužbo (MRSO ipd.). Ni pomembno, kje se je stanovalec okužil, vsekakor pa po vsej verjetnosti v eni od ustanov: v bolnišnici ali v domu, in zato strošek dodatnih ukrepov zaradi okužbe ne more biti njegovo breme! Tako tudi poraba razkužil in osebna varovalna sredstva ne morejo biti strošek pacienta/uporabnika.«



Pa še kako bo držalo in drži, da govorjenje o tem, kako je treba smotrno porabljati proračunski denar in navsezadnje biti solidaren s starejšimi, ni dovolj. Saj se naš narod stara s svetlobno hitrostjo in treba bo nekaj ukreniti. Tukaj, zdaj in takoj.
Nekdo, ki je delal polnih 40 let, plačeval v državno blagajno in prispeval za vse, si zdaj s penzijo ne more plačati niti osnovne še dostojanstvene oskrbe v domu starejših? Po drugi strani študentje, ki pa bi morali skrbeti bolj kot ne za to, da se v času študija izobrazijo in naučijo manir, pa skupaj s tistimi, ki jih vodijo, porabijo 11 milijonov davkoplačevalskega denarja za to, da se nekje praskajo.



In tako imamo bogate študente, ki nenehno vpijejo, da so revni, in starostnike, ki si morajo plačevati ekstra standard, ki pa ni nič drugega kot osnovno človeško, starostno dostojanstvo.

Uboga država! Moja država, v kateri so menda vsi različni, vsi enakopravni. Od kod nam je to že znano?