NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Trajekt
Včeraj, ko sem se sprehodila po najlepšem mestu, sem spet imela občutek, da sem na trajektu!
Odpri galerijo
Družba v malem FOTO: CROPIX
Glavo imam še povsem spočito. Otok, na katerem sem imela možnost preživeti par dni počitka (v samoti, brez spleta in drugih nadlog sodobnega sveta), me je, vsaj zdi se mi, spočil za kar dolgo.
In potem pot nazaj. Prva etapa – trajekt. Velik. Meri kakšnih 130 metrov, nanj spravijo 270 avtomobilov, in kot so mi povedali, kakšnih 1100 potnikov. Kar veliko. Zdelo se mi je, da jih je oni dan na njem res bilo toliko.
Pa saj mi ni bilo hudo. Sedela sem ob svoji mizici, gledala, kako mimo plujejo jadrnice, pa katamarani, kako se z rtom končuje en otok in z drugim začenja drugi. Nato pa najprej ne najbolj nežni udarec po hrbtu in v glavo z nahrbtnikom, s katerim je naokoli otepala mlada izgubljena tujegovoreča turistka. Opravičilo? Ah, dajte, no dajte! Nato Angležinji, ki jima ni bilo nič mar, da sta brez vprašanja vrgli mojo torbico s stola in nameravali vzeti stol. Če ne bi bilo ubijalskega pogleda mojega moža in relativno lepih besed, da je stol pač zaseden, bi ga meni nič, tebi nič vzeli in nanj posadili svoj kovček, kot sta to pač naredili s stolom, ki sta ga spet brez besed izpulili nekemu starejšemu paru v soseščini. Pa tako malo je treba, le vprašali bi …
Ali pa, ko gre komu na jetra pritajen zvok televizorja, nameščenega na steno trajekta, in ga želi ugasniti, ter za to poprosi celo osebje na trajektu. Okej, razumem, da je dama iz zahodne slovenske sosede želela v miru prebirati roman, ki ga je položila na mizico, vendar tako pač je, in kot mi je znano, imajo na trajektih svoja pravila in drugače menda res ne gre. No, dama v poznih srednjih letih (mož je bil mirnejši za kakšnih 700 odstotkov) je šla celo urgirat k osebju, a so jo ti, kot se je izkazalo, hitro umirili. No, nato pa je taista 12,5 minute klepetala po mobitelu, da jo vsi okoli nje, v premeru 7,5 metra odlično slišali … kaj meni o počitnicah, sobi, v kateri je bivala, izvemo tudi skoraj vse o njeni mami …
In bil je tale trajekt, Marco Polo so mu nadeli ime, pravzaprav današnji svet v malem. Poln egoizma, sebičnosti in primerkov neke generacije Jaz. Jaz, le jaz, nato spet jaz, kaj me brigajo drugi. Svojevrstna nepovezanost generacije Jaz z družbo okoli sebe.
Poznavalci različnih strok so že večkrat poskušali najti razlog za nepovezanost generacije Jaz z družbo in (tudi) prejšnjimi generacijami. Poskušajo najti odgovor, zakaj je mladina (in del starine) postala tako brezsrčna in odklonilna do solidarnosti, zakaj se zateka v individualizem. Strokovnjaki pojasnjujejo, da naj bi generacije čedalje bolj postajale take zaradi globalizacije in interneta. Posamezniki so lahko zelo dejavni pri reševanju določenih problemov na drugem koncu sveta, kaj se dogaja pred njihovim pragom, pa jih le malo briga. Njihovo družabno okolje ni omejeno z nacionalnimi mejami, temveč ga sestavljajo posamezniki z enakimi interesi iz vseh kotičkov sveta. Z odsotnostjo lokalne povezanosti je manjša tudi odgovornost do bližnjega, ni več dejavnikov združevanja, zato mladi čedalje pogosteje živijo sami; neka študija je razkrila, da čedalje pogosteje tudi obedujejo sami.
Pač generacija Jaz!!!
Obstajajo nekatere razlage, da egoizem zdajšnje generacije Jaz preseže mejo takrat, ko drugi pri tem trpijo. Ljudje, ki so egoistični v negativnem pomenu, se osredotočijo le nase. Mah, kaj me briga, kaj se dogaja okoli mene. Prav trajekt je bil svet egoizma v malem.
Pred leti je bilo, ko sem prebrala, kako je takrat neka Angležinja, ki je sicer pregloboko pogledala v kozarec, splezala na trajekt, nato pa plovilo zagnala in poskušala odpluti iz pristanišča. Pri tem je trčila v številna druga plovila, med njimi v 100.000 evrov vreden luksuzni katamaran, ki je bil zasidran v bližini. Očividci so Alison, tako ji je bilo ime, med plovbo slišali vpiti: »Jaz sem Jack Sparrow! Jaz sem gusar!« Trajekt jim je po uri plovbe uspelo ustaviti, policisti pa so ga odvlekli nazaj v pristanišče. Alison, ki je tatvino plovila priznala, so obsodili na 122 dni zaporne kazni. Vsaj tako pišejo viri. Hm, podobnih alisonk je bilo na »mojem« trajektu zagotovo precej.
In včeraj, ko sem se sprehodila po najlepšem mestu, sem imela spet občutek, da sem na trajektu!
In potem pot nazaj. Prva etapa – trajekt. Velik. Meri kakšnih 130 metrov, nanj spravijo 270 avtomobilov, in kot so mi povedali, kakšnih 1100 potnikov. Kar veliko. Zdelo se mi je, da jih je oni dan na njem res bilo toliko.
Pa saj mi ni bilo hudo. Sedela sem ob svoji mizici, gledala, kako mimo plujejo jadrnice, pa katamarani, kako se z rtom končuje en otok in z drugim začenja drugi. Nato pa najprej ne najbolj nežni udarec po hrbtu in v glavo z nahrbtnikom, s katerim je naokoli otepala mlada izgubljena tujegovoreča turistka. Opravičilo? Ah, dajte, no dajte! Nato Angležinji, ki jima ni bilo nič mar, da sta brez vprašanja vrgli mojo torbico s stola in nameravali vzeti stol. Če ne bi bilo ubijalskega pogleda mojega moža in relativno lepih besed, da je stol pač zaseden, bi ga meni nič, tebi nič vzeli in nanj posadili svoj kovček, kot sta to pač naredili s stolom, ki sta ga spet brez besed izpulili nekemu starejšemu paru v soseščini. Pa tako malo je treba, le vprašali bi …
Ali pa, ko gre komu na jetra pritajen zvok televizorja, nameščenega na steno trajekta, in ga želi ugasniti, ter za to poprosi celo osebje na trajektu. Okej, razumem, da je dama iz zahodne slovenske sosede želela v miru prebirati roman, ki ga je položila na mizico, vendar tako pač je, in kot mi je znano, imajo na trajektih svoja pravila in drugače menda res ne gre. No, dama v poznih srednjih letih (mož je bil mirnejši za kakšnih 700 odstotkov) je šla celo urgirat k osebju, a so jo ti, kot se je izkazalo, hitro umirili. No, nato pa je taista 12,5 minute klepetala po mobitelu, da jo vsi okoli nje, v premeru 7,5 metra odlično slišali … kaj meni o počitnicah, sobi, v kateri je bivala, izvemo tudi skoraj vse o njeni mami …
In bil je tale trajekt, Marco Polo so mu nadeli ime, pravzaprav današnji svet v malem. Poln egoizma, sebičnosti in primerkov neke generacije Jaz. Jaz, le jaz, nato spet jaz, kaj me brigajo drugi. Svojevrstna nepovezanost generacije Jaz z družbo okoli sebe.
Poznavalci različnih strok so že večkrat poskušali najti razlog za nepovezanost generacije Jaz z družbo in (tudi) prejšnjimi generacijami. Poskušajo najti odgovor, zakaj je mladina (in del starine) postala tako brezsrčna in odklonilna do solidarnosti, zakaj se zateka v individualizem. Strokovnjaki pojasnjujejo, da naj bi generacije čedalje bolj postajale take zaradi globalizacije in interneta. Posamezniki so lahko zelo dejavni pri reševanju določenih problemov na drugem koncu sveta, kaj se dogaja pred njihovim pragom, pa jih le malo briga. Njihovo družabno okolje ni omejeno z nacionalnimi mejami, temveč ga sestavljajo posamezniki z enakimi interesi iz vseh kotičkov sveta. Z odsotnostjo lokalne povezanosti je manjša tudi odgovornost do bližnjega, ni več dejavnikov združevanja, zato mladi čedalje pogosteje živijo sami; neka študija je razkrila, da čedalje pogosteje tudi obedujejo sami.
Pač generacija Jaz!!!
Obstajajo nekatere razlage, da egoizem zdajšnje generacije Jaz preseže mejo takrat, ko drugi pri tem trpijo. Ljudje, ki so egoistični v negativnem pomenu, se osredotočijo le nase. Mah, kaj me briga, kaj se dogaja okoli mene. Prav trajekt je bil svet egoizma v malem.
Pred leti je bilo, ko sem prebrala, kako je takrat neka Angležinja, ki je sicer pregloboko pogledala v kozarec, splezala na trajekt, nato pa plovilo zagnala in poskušala odpluti iz pristanišča. Pri tem je trčila v številna druga plovila, med njimi v 100.000 evrov vreden luksuzni katamaran, ki je bil zasidran v bližini. Očividci so Alison, tako ji je bilo ime, med plovbo slišali vpiti: »Jaz sem Jack Sparrow! Jaz sem gusar!« Trajekt jim je po uri plovbe uspelo ustaviti, policisti pa so ga odvlekli nazaj v pristanišče. Alison, ki je tatvino plovila priznala, so obsodili na 122 dni zaporne kazni. Vsaj tako pišejo viri. Hm, podobnih alisonk je bilo na »mojem« trajektu zagotovo precej.
In včeraj, ko sem se sprehodila po najlepšem mestu, sem imela spet občutek, da sem na trajektu!
