NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik : Uf, v kakšni zmoti živim
In še veliko je navadenčkov, ljudi, ki mislimo, da tisto, kar se dogovorimo, drži in da so ljudje najprej iskreni, in če ne že to, pa vsaj toliko fer, da te ne bodo nalagali.
Odpri galerijo
Nad svetom ni le mavrica. FOTO: PINTEREST
Oprostite, tega je pa počasi pri nas res že dovolj, če ne že kar preveč.
Te kličejo non stop, ko te potrebujejo; ko ti želijo prodati njihov ah in oh, seveda, najboljši in supernajnovejši in najzmogljivejši produkt ali storitev. Poceni, vendar nekoliko dražje od prejšnjič.
In potem podpišeš v dobri veri, da to, kar so ti povedali, tudi v resnici drži. Njim se cedijo sline od zadovoljstva in sreče, in čez mesec ali dva pride račun, ki, glej ga, zlomka, sploh ni takšen, kot si se dogovoril oziroma podpisal. In sledi reklamacija.
In pot od Poncija do Pilata se začne.
Najprej nikoli nikogar, ampak res nikogar ne moreš dobiti na telefon. Vse, kar lahko slišiš, je; če želite blabla, pritisnite 2, če želite blublu, pritisnite 4, ali če pač želite bloublou, pritisnite 7 … In tako v nedogled.
In nov dokaz, kako so ljubeznivi in sadunjasti od dobrikanja, dokler te ne dobijo v svojo past, ko pa jih potrebuješ, ti namestijo avtomat, je na dlani!
In res se po navadi kaj hitro zgodi, da kakšna stvar pač ne deluje tako, kot so ti jo pred podpisom predstavili, ne glede na to, da si ob podpisu pogodbe dobil 1000-odstotno zagotovilo, da je to res tisto, kar je trenutno najboljše na trgu, in predvsem da bo vse delovalo najmanj kot švicarska urica.
No, ta švicarska urica se po navadi sfiži že čez kakšen mesec in potem moraš dobesedno od nesrečnega Poncija in Pilata pa naprej do najmanj Prevzvišenega, da v tej isti telekomunikacijski družbi ali zavarovalnici ali kateri drugi novodobni združbi kogar koli prikličeš. Ko pa se te po kakšne dobre pol ure nekdo le usmili, ti taisti pove, da on za to ni pristojen in da morate poklicati neko drugo številko.
V dobri veri mu (spet) verjameš (le zakaj bi pomislil, da te nateguje) in spet pokličeš na številko, ki ti jo je prijazni glas posredoval. Seveda se zgodba od malo prej ponovi. Pritisnite 1, pa 2 ali 9 za to, če želite to ali to. Skratka, Nateg, da te kap.
Nategovanje, da te kap. Je kaj takega sploh možno? Je! Na žalost!
Primer, ki mi ga je pred dnevi povedala prijateljica, prav tako kaže na to. Imela je naročnino pri enem od telefonskih operaterjev. Ker s storitvijo ni bila zadovoljna, je želela prepis k nekomu drugemu, kjer bi lahko brez nenehnih težav uporabljala svoj najmodernejši telefon in vse funkcije, ki jih premore, ne da bi vsak dan doživljala živčni zlom, ker neka povezava na telefonu spet ne dela.
No, nekako ji je uspelo, a je več dni čakala, da so ji prenesli številko na drugega operaterja, ne glede na to, da je to danes v NORMALNEM svetu povsem NORMALNO narejeno v skoraj isti sekundi, ko se odločiš, da boš zamenjal operaterja.
Navsezadnje naj bi imeli potrošniki (kot se govori na dolgo in počez) vse te pravice, sploh pa, da lahko brez težav zamenjamo kar koli, tudi teleoperaterja, če se tako pač odločimo …
No, ko sem potem o vseh peripetijah razmišljala, mi je nekako zelo hitro postalo jasno.
So lastniki in smo tisti, ki to nismo. So torej tisti, ki imajo moč, kapital in vse, kar gre k temu, in na drugi strani smo navadenčki, torej ljudje, ki mislimo, da svet normalno funkcionira, in če se nekaj dogovorimo, to tudi drži in predvsem deluje. Poleg tega smo prepričani, da je svet prijazno mesto (vojne in begunčki so neka druga zgodba), da tisto, kar se dogovorimo, drži in da so ljudje najprej iskreni, in če ne že to, pa vsaj toliko fer, da te ne bodo nalagali …
No, izkaže se, da je prej tako, kot pravi tisti znani pregovor, da je človek človeku volk.
Pa me je ob takšnem glasnem razmišljanju kaj kmalu prekinil moj zlati mož in mi dejal, da očitno pri svojih 50 in kakšno leto čez še vedno nisem dojela, da je svet že itak pokvarjen in da so ljudje v tem istem svetu še bolj pokvarjeni.
So to, kar pač so. Zveri, ki drug drugemu želijo manj, kot imajo sami. Še bolj jih pa zadovoljuje to, če lahko komur koli drugemu naredijo kaj slabega.
Očitno res živim v veliki zmoti, pa sem šele na polovici. No, tako vsaj sama mislim.
Te kličejo non stop, ko te potrebujejo; ko ti želijo prodati njihov ah in oh, seveda, najboljši in supernajnovejši in najzmogljivejši produkt ali storitev. Poceni, vendar nekoliko dražje od prejšnjič.
In potem podpišeš v dobri veri, da to, kar so ti povedali, tudi v resnici drži. Njim se cedijo sline od zadovoljstva in sreče, in čez mesec ali dva pride račun, ki, glej ga, zlomka, sploh ni takšen, kot si se dogovoril oziroma podpisal. In sledi reklamacija.
In pot od Poncija do Pilata se začne.
In še veliko je navadenčkov, ljudi, ki mislimo, da tisto, kar se dogovorimo, drži in da so ljudje najprej iskreni, in če ne že to, pa vsaj toliko fer, da te ne bodo nalagali.
Najprej nikoli nikogar, ampak res nikogar ne moreš dobiti na telefon. Vse, kar lahko slišiš, je; če želite blabla, pritisnite 2, če želite blublu, pritisnite 4, ali če pač želite bloublou, pritisnite 7 … In tako v nedogled.
In nov dokaz, kako so ljubeznivi in sadunjasti od dobrikanja, dokler te ne dobijo v svojo past, ko pa jih potrebuješ, ti namestijo avtomat, je na dlani!
In res se po navadi kaj hitro zgodi, da kakšna stvar pač ne deluje tako, kot so ti jo pred podpisom predstavili, ne glede na to, da si ob podpisu pogodbe dobil 1000-odstotno zagotovilo, da je to res tisto, kar je trenutno najboljše na trgu, in predvsem da bo vse delovalo najmanj kot švicarska urica.
Nad svetom ni le mavrica. FOTO: PINTEREST
V dobri veri mu (spet) verjameš (le zakaj bi pomislil, da te nateguje) in spet pokličeš na številko, ki ti jo je prijazni glas posredoval. Seveda se zgodba od malo prej ponovi. Pritisnite 1, pa 2 ali 9 za to, če želite to ali to. Skratka, Nateg, da te kap.
Nategovanje, da te kap. Je kaj takega sploh možno? Je! Na žalost!
Primer, ki mi ga je pred dnevi povedala prijateljica, prav tako kaže na to. Imela je naročnino pri enem od telefonskih operaterjev. Ker s storitvijo ni bila zadovoljna, je želela prepis k nekomu drugemu, kjer bi lahko brez nenehnih težav uporabljala svoj najmodernejši telefon in vse funkcije, ki jih premore, ne da bi vsak dan doživljala živčni zlom, ker neka povezava na telefonu spet ne dela.
No, nekako ji je uspelo, a je več dni čakala, da so ji prenesli številko na drugega operaterja, ne glede na to, da je to danes v NORMALNEM svetu povsem NORMALNO narejeno v skoraj isti sekundi, ko se odločiš, da boš zamenjal operaterja.
Navsezadnje naj bi imeli potrošniki (kot se govori na dolgo in počez) vse te pravice, sploh pa, da lahko brez težav zamenjamo kar koli, tudi teleoperaterja, če se tako pač odločimo …
No, ko sem potem o vseh peripetijah razmišljala, mi je nekako zelo hitro postalo jasno.
So lastniki in smo tisti, ki to nismo. So torej tisti, ki imajo moč, kapital in vse, kar gre k temu, in na drugi strani smo navadenčki, torej ljudje, ki mislimo, da svet normalno funkcionira, in če se nekaj dogovorimo, to tudi drži in predvsem deluje. Poleg tega smo prepričani, da je svet prijazno mesto (vojne in begunčki so neka druga zgodba), da tisto, kar se dogovorimo, drži in da so ljudje najprej iskreni, in če ne že to, pa vsaj toliko fer, da te ne bodo nalagali …
Bojevniki zoper »pritisnite 2, 3, 4, če želite blabla«. FOTO: PINTEREST
Pa me je ob takšnem glasnem razmišljanju kaj kmalu prekinil moj zlati mož in mi dejal, da očitno pri svojih 50 in kakšno leto čez še vedno nisem dojela, da je svet že itak pokvarjen in da so ljudje v tem istem svetu še bolj pokvarjeni.
So to, kar pač so. Zveri, ki drug drugemu želijo manj, kot imajo sami. Še bolj jih pa zadovoljuje to, če lahko komur koli drugemu naredijo kaj slabega.
Očitno res živim v veliki zmoti, pa sem šele na polovici. No, tako vsaj sama mislim.
