Kolumna Marka Uršiča: Judo čudo

Že dobro, da so se slovenski športniki in športnice na olimpijskih igrah v Tokiu tolikokrat požlahtnili. Ker gre za globalno državno prepoznavnost, ponos in ugled, je denimo zelo pomembno, ko se na koncu pogleda vrstni red dežel po osvojenih odličjih. Takšna razpredelnica pa je tudi najboljši odraz, katerim športnim sklopom se v določenih državah posvečajo, ali temeljnim športom, težkoatletskim ali ekipnim.

V Sloveniji bo za vsaj zadržanje dosežene športne ravni po besedah predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdana Gabrovca potrebnih več denarnih sredstev s strani države, v nekaterih športnih panogah pa je denimo tako ali tako ključen kar one man band. Če ne bi bilo legendarnega trenerja Marjana Fabjana, bi se o takšnem nizu odličij v judu lahko pogovarjali izključno le na obedu v japonski restavraciji. Da o športnih objektih v Sloveniji sploh ne govorimo. O prenovljenem centru za slalom na divjih vodah v Tacnu čivkajo že vrabci na drevesih ob Savi, glede prenovitve bazena na Iliriji je tudi Valentin Vodnik že opominjal: »Ilirija vstan'!« Tudi iz vrst športnega plezanja je slišati pozive k izboljšanju infrastrukture, seveda bi prav prišla še kakšna stena za hitrostno plezanje, ki je najslabša slovenska disciplina.

Velodrom? V dirkališčnem kolesarstvu je bil nekoč Matjaž Leskovar, seveda pa so znanstvena fantastika časi, da bi se v Novem mestu nekdo tako natreniral, da bi segel v višave Jasona Kennyja, sedemkratnega olimpijskega zmagovalca na stezi in najuspešnejšega britanskega olimpionika po žlahtnosti. A nekje je treba (spet) začeti. S pokrito krožno dvorano v dolenjski prestolnici so na boljšem tudi slovenski atleti in atletinje, še pred leti so namreč svoja državna prvenstva morali odteči v prestolnici nekdanje Avstro-Ogrske. Seveda glede pomanjkljivosti športne infrastrukture v Sloveniji to ni vse. Ob tem prednjačijo športi, ki so v modi, seveda ker zgled dajejo domači zvezdniki, poleg tega svojo vlogo igra še tradicija, konservativnost. A vse se vrti okoli denarja, če bi ga bilo veliko, bi morebiti imeli tudi novega sabljaškega Rudolfa Cvetka.