Kolumna Marka Uršiča: Poletje je zakon

Konec tedna je bilo tekmovanje v Wengnu, kjer si je Miha Hrobat prismučal tretje mesto v smuku, na startu slaloma pa celo ni bilo nobenega slovenskega predstavnika. In to v Wengnu, kjer si je Bojan Križaj prislalomiral dve od svojih osmih zmag v svetovnem pokalu.

Prvo je slavil 20. januarja 1980, torej danes je minilo ravno 45 let od tega podviga, drugo 25. januarja 1981. Križaj je bil v Wengnu s tretjima mestoma še dvakrat na stopničkah. Torej, sramota za slovensko smučanje je, da je slalom padel na tako nizke veje, te so že tako ali tako obtežene z zimskim »balastom«.

Če se je v Sloveniji obrnila smernica v disciplinah alpskega smučanja, od tehničnih k hitrim, zadnji Mohikanec Žan Kranjec v veleslalomu se za zdaj še drži, potem v znanstvenofantastičnem scenariju za prihodnost lahko pričakujemo, da bo Slovenija v tekmovalnem smislu na plan spet izvrgla predstavnika v sankanju, skeletonu, bobu ... V hitrostnem drsanju, vsaj na kratke proge, ga že ima.

V nedeljo se je v Dresdnu končalo evropsko prvenstvo v hitrostnem drsanju na kratke proge, Slovenija je na njem imela svojega predstavnika. Tibor Komerički iz Drsalnega kluba Celje je na 1000 m osvojil zelo vidno 16. mesto in ob tem postavil nov državni rekord.

Hitrostno drsanje, tako »normalno« kot tisto na kratke proge, je za gledalce zelo privlačen šport, poleg tega je za short track dovolj ledena dvorana oziroma hokejsko igrišče. Zelo privlačno, estetsko je umetnostno drsanje, to je v Sloveniji prav tako padlo na zelo nizke veje.

Včasih je bil na velikih tekmovanjih vsaj kakšen predstavnik v ženski in moški posamični konkurenci, da bi nastopil slovenski par, tudi za nekdanje jugoslovanske barve, v konkurenci športnih ali plesnih parov, je tako, kot da bi v puščavi Sahara podnevi odigrali tekmo v hokeju na ledu. Vsi se skozi življenje vedno kaj naučimo, a občutek imam, da se v Sloveniji ne oziroma se nočejo naučiti.