NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Avstrijski paradoks
Ko pogledamo drugo in tretjo generacijo, lahko še nekaj več, če dodamo še druge narode nekdanje monarhije, pridemo do dokaj pomembnega deleža priseljencev, ki volijo.
Odpri galerijo
Si predstavljate tega moškega v njegovem domačem okolju? FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Ko je Alfred Gusenbauer na neki novinarski konferenci izjavil, da bo Avstrija podprla neodvisnost Kosova, mu je eden vplivnejših srbskih emigrantov Petar Milatović Ostroški napisal odprto pismo, v katerem ga je spomnil, da je na zadnjih volitvah zastavil svoj vpliv in v enem svojih medijev, ki jih ureja, pozval člane srbske skupnosti, naj podprejo socialdemokrate.
Tokrat, kot je v odprtem pismu omenil, bo dobro premislil, ali bo pozval Srbe v Avstriji, naj ponovno podprejo to stranko. Malo za tem je Milatović prejel pismo in klic H. C. Stracheja, ki se je želel z njim srečati. Srečala sta se baje v avstrijskem parlamentu in govor je bil o podpori svobodnjakov Srbiji pri prizadevanju po ohranitvi Kosova. V zameno naj bi srbska skupnost na volitvah podprla svobodnjake.
To se je godilo nekje leta 2008. Svobodnjaki H. C. Stracheja so na volitvah pozneje pridobili pomembno vlogo v avstrijski politiki in bili letos poleti glavni akterji afere Ibiza, ki je povzročila padec vlade in posledično nove volitve. Avstrija voli prav ta vikend. V volilnem ogrevalnem krogu je tudi Hrvaška. Predsedniške volitve na Hrvaškem so prav tako zanimive še posebno zaradi gneče v desnem kazenskem prostoru, kamor naj bi spadala tako aktualna predsednica kot eden njenih najresnejših izzivalcev Miroslav Škoro.
Nacionalna bit je glavna tema volitev in prav na prejšnjih volitvah so avstrijski svobodnjaki odigrali valata s slikami priseljencev in pridobili pomemben delež volilnih glasov. Enako je predsednica Kitarović, kot kandidatka brez pedigreja v zadnji kampanji, premagala pravnika, profesorja in ljubitelja klasične glasbe Josipovića, ki so mu mnogi očitali preveliko umirjenost, kar ni v skladu z borbenim duhom, ki še vedno najbolj homogeno voli, ko jim pomahajo s slikami Srbov in možnostjo, da ti tujci pridejo na njihov grunt.
Na tem mestu se lahko vprašamo, kje so meje nacionalizma. Ko pogledamo Hrvaško, se jim poleg vseh nevarnosti, ki nanje prežijo z juga, zgodi, da so stranko, ki predstavlja srbsko manjšino, vzeli v vladajočo koalicijo. Tako se je pojavil Miroslav Škoro, ekonomist in pevec, ki ga večina pozna kot avtorja in izvajalca uspešnice Ne dirajte mi ravnicu. Znano je, da je to tista ravnica, ki se razteza proti Srbiji, skladba pa je bila neke vrste motivacijska himna v boju ravninskih Hrvatov. Politično se je izzivalec postavil na skrajno desno krilo in želi pobrati tiste, tudi HDZ-jeve glasove, ki se jim zdita predsednica in premier premalo desna. Sovrag z juga še vedno preži.
Čeprav predsednik nima velikih pooblastil, ki neposredno vplivajo na življenje ljudi, gre za neki simbol, ki naj bi dajal ritem celotni politiki. Zadnje avstrijske volitve so pokazale, da ta nacionalni ali nacionalistični pristop na latentni ravni paktira prav s tistimi, proti katerim na transparentni ravni nastopa. Srbov naj bi bilo v Avstriji 250.000. Ko pogledamo drugo in tretjo generacijo, lahko še nekaj več, če dodamo še druge narode nekdanje monarhije, pridemo do dokaj pomembnega deleža priseljencev, ki volijo. In prav zanimivo se je zgodilo na minulih volitvah, ko se je izkazalo, da priseljenci volijo tiste, ki odprto nasprotujejo priseljevanju.
Avstrijski paradoks, bi lahko rekli. Strah, ki je eno najmočnejših volilnih orožij, če ti ga uspe med volivci vzpostaviti, je botroval dejstvu, da so prav tisti, ki so se priselili v deželo in po pravilu opravljajo dela, ki so hitra nadomestljiva in slabo plačana, volili nasprotnike priseljencev. Logično si to razlagamo z dejstvom, da se obstoječi priseljenci bojijo novih, ki bi prevzeli njihova delovna mesta in jim posledično ogrozili eksistenco. Ta avstrijski paradoks je zanimiv, ker ko pogledamo čez drugo okno, vidimo, da se vse te države soočajo s pomanjkanjem delovne sile, in to tako močno, da so že ogrožene nekatere panoge.
Turizem, zdravstvena nega, servisne dejavnosti – to so tipični primeri. Ko pogledam v naši hiši, so čistilci vsi »od dole«. Pa ne ženske, ampak moški čistijo blok. Dobi kombinezon z napisom »Reinigungservice« in ponosno »ploudi meklou« osem ur na dan. Si predstavljate tega moškega v njegovem domačem okolju, nekje v Bosni, na Hrvaškem ali Srbiji, da bi čistil stopnišče ali kakšno javno ustanovo. Ni šans. V Avstriji pa je ponosen, da to počne. V njegovem domačem kraju pa v konobi pomaga Filipinec. Zastavlja se vprašanje, čemu služi desničarsko politikantstvo, ki ne temelji na starem konservativizmu, katerega ideja je, da se grunt ne tala in da bo prvi sin čevljarja prav tako čevljar.
Ne gre za neko prepričanje, ampak za združbo špekulantov, ki so našli svojo politično pozicijo, ki je daleč od neke politične ideje in razvojne doktrine. Živimo pač v času političnega diletantizma in vse skupaj bolj spominja na združbo ozdravljenih alkoholikov, ki svarijo pred tistim, kar so celotno svojo kariero bili sami, ob tem pa si ničesar ne želijo bolj, kot da bi po dolgem času spili enega kratkega.
Ko pogledamo drugo in tretjo generacijo, lahko še nekaj več, če dodamo še druge narode nekdanje monarhije, pridemo do dokaj pomembnega deleža priseljencev, ki volijo.
Tokrat, kot je v odprtem pismu omenil, bo dobro premislil, ali bo pozval Srbe v Avstriji, naj ponovno podprejo to stranko. Malo za tem je Milatović prejel pismo in klic H. C. Stracheja, ki se je želel z njim srečati. Srečala sta se baje v avstrijskem parlamentu in govor je bil o podpori svobodnjakov Srbiji pri prizadevanju po ohranitvi Kosova. V zameno naj bi srbska skupnost na volitvah podprla svobodnjake.
To se je godilo nekje leta 2008. Svobodnjaki H. C. Stracheja so na volitvah pozneje pridobili pomembno vlogo v avstrijski politiki in bili letos poleti glavni akterji afere Ibiza, ki je povzročila padec vlade in posledično nove volitve. Avstrija voli prav ta vikend. V volilnem ogrevalnem krogu je tudi Hrvaška. Predsedniške volitve na Hrvaškem so prav tako zanimive še posebno zaradi gneče v desnem kazenskem prostoru, kamor naj bi spadala tako aktualna predsednica kot eden njenih najresnejših izzivalcev Miroslav Škoro.
Nacionalna bit je glavna tema volitev in prav na prejšnjih volitvah so avstrijski svobodnjaki odigrali valata s slikami priseljencev in pridobili pomemben delež volilnih glasov. Enako je predsednica Kitarović, kot kandidatka brez pedigreja v zadnji kampanji, premagala pravnika, profesorja in ljubitelja klasične glasbe Josipovića, ki so mu mnogi očitali preveliko umirjenost, kar ni v skladu z borbenim duhom, ki še vedno najbolj homogeno voli, ko jim pomahajo s slikami Srbov in možnostjo, da ti tujci pridejo na njihov grunt.
Si predstavljate tega moškega v njegovem domačem okolju? FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Na tem mestu se lahko vprašamo, kje so meje nacionalizma. Ko pogledamo Hrvaško, se jim poleg vseh nevarnosti, ki nanje prežijo z juga, zgodi, da so stranko, ki predstavlja srbsko manjšino, vzeli v vladajočo koalicijo. Tako se je pojavil Miroslav Škoro, ekonomist in pevec, ki ga večina pozna kot avtorja in izvajalca uspešnice Ne dirajte mi ravnicu. Znano je, da je to tista ravnica, ki se razteza proti Srbiji, skladba pa je bila neke vrste motivacijska himna v boju ravninskih Hrvatov. Politično se je izzivalec postavil na skrajno desno krilo in želi pobrati tiste, tudi HDZ-jeve glasove, ki se jim zdita predsednica in premier premalo desna. Sovrag z juga še vedno preži.
Čeprav predsednik nima velikih pooblastil, ki neposredno vplivajo na življenje ljudi, gre za neki simbol, ki naj bi dajal ritem celotni politiki. Zadnje avstrijske volitve so pokazale, da ta nacionalni ali nacionalistični pristop na latentni ravni paktira prav s tistimi, proti katerim na transparentni ravni nastopa. Srbov naj bi bilo v Avstriji 250.000. Ko pogledamo drugo in tretjo generacijo, lahko še nekaj več, če dodamo še druge narode nekdanje monarhije, pridemo do dokaj pomembnega deleža priseljencev, ki volijo. In prav zanimivo se je zgodilo na minulih volitvah, ko se je izkazalo, da priseljenci volijo tiste, ki odprto nasprotujejo priseljevanju.
Avstrijski paradoks, bi lahko rekli. Strah, ki je eno najmočnejših volilnih orožij, če ti ga uspe med volivci vzpostaviti, je botroval dejstvu, da so prav tisti, ki so se priselili v deželo in po pravilu opravljajo dela, ki so hitra nadomestljiva in slabo plačana, volili nasprotnike priseljencev. Logično si to razlagamo z dejstvom, da se obstoječi priseljenci bojijo novih, ki bi prevzeli njihova delovna mesta in jim posledično ogrozili eksistenco. Ta avstrijski paradoks je zanimiv, ker ko pogledamo čez drugo okno, vidimo, da se vse te države soočajo s pomanjkanjem delovne sile, in to tako močno, da so že ogrožene nekatere panoge.
Turizem, zdravstvena nega, servisne dejavnosti – to so tipični primeri. Ko pogledam v naši hiši, so čistilci vsi »od dole«. Pa ne ženske, ampak moški čistijo blok. Dobi kombinezon z napisom »Reinigungservice« in ponosno »ploudi meklou« osem ur na dan. Si predstavljate tega moškega v njegovem domačem okolju, nekje v Bosni, na Hrvaškem ali Srbiji, da bi čistil stopnišče ali kakšno javno ustanovo. Ni šans. V Avstriji pa je ponosen, da to počne. V njegovem domačem kraju pa v konobi pomaga Filipinec. Zastavlja se vprašanje, čemu služi desničarsko politikantstvo, ki ne temelji na starem konservativizmu, katerega ideja je, da se grunt ne tala in da bo prvi sin čevljarja prav tako čevljar.
Ne gre za neko prepričanje, ampak za združbo špekulantov, ki so našli svojo politično pozicijo, ki je daleč od neke politične ideje in razvojne doktrine. Živimo pač v času političnega diletantizma in vse skupaj bolj spominja na združbo ozdravljenih alkoholikov, ki svarijo pred tistim, kar so celotno svojo kariero bili sami, ob tem pa si ničesar ne želijo bolj, kot da bi po dolgem času spili enega kratkega.
