Kolumna Mateja Fišerja: Bagola, danes te ni nihče klical

Tista klasična. Televizija s prtičkom, na njej vaza, nad njo polica z metrom romanov. Čudni naslovi in inozemski priimki. Dostojevski, Solženicin, Kafka, Woolf, Huxley, Steinbeck, Camus in tako do sto. Krajci heklanega prtička morajo padati čez daljšo stranico klubske mizice. Vse na svojem mestu, vse poštirkano. Una famiglia perfetta. Devetdeset odstotkov vseh stanovanj je bilo opremljenih tako.


V predsobi tekač, mogoče mizica za telefon. Telefon zvoni. V nedogled. Nihče ne dvigne. Nikogar ni doma. Ne vemo, kdo je klical, zakaj je klical in koga. Mogoče je bilo pomembno. Mogoče je šlo za življenje. Mogoče bi komu spremenilo življenje, mogoče pa je kdo koga želel zgolj slišati ali vprašati, kako je. Mogoče je bila simpatija, ki se je končno opogumila, poklicala, da bi povedala, kako zelo ji je všeč ali mu je všeč. Nihče ni dvignil. Tega klica ni nihče zabeležil. Ni ga bilo med številnimi neodgovorjenimi.

Preprosto tega klica ni bilo. Tudi če se je pogum za ta klic zbiral nekaj tednov, ga preprosto ni bilo. To je bila še realnost konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Ni tako daleč, bi rekli. Klica ni bilo treba vrniti. Pač, kdor bo res kaj želel, bo poklical še enkrat, morda mu bo uspelo. Aljoša Bagola je napisal knjigo. O izgorelosti. Na podlagi lastne izkušnje. Mene je izgorelost zanimala pred kakšnimi desetimi leti in do nje sem prišel po dokaj čudnem naključju.

Prek zgodovine zdravilišča Radenci, kjer je eden od potomcev ustanovitelja dr. Karla Henna, dr. Josef Höhn, veljal za utemeljitelja sodobnega zdraviliškega turizma in je veljal za enega pomembnejših balneologov v Evropi. Zdravljenje z vodo je bilo v njegovem času še v povojih in o tem je napisal knjigo. Zdravilišče v Radencih je bilo pred sto leti v vrhu Evrope. Höhn na ravni Kneippa. Prek tega sem zaznal Riklija, ki je zdravil po gorenjsko. Svoje paciente je v enostavnih haljah zjutraj peljal bose po rosi v hrib in jih zdravil s svežim zrakom in soncem. Obskurna prehrana in sonce, voda, zrak. Tako sem našel povezavo do izgorelosti.

Sodobne »bolezni« ali pojava, ki smo si ga vsekakor sami skuhali. Štiri faze, skozi katere se začne posameznik sam zakopavati. In kaj je pri tej izgorelosti najbolj zanimivo? Da gre za bolezen najboljših, tistih, ki veliko dajejo in za to ne prejmejo kakovostnega odziva. Novinarji, šolniki in psihiatri so posebno občutljivi cehi za to bolezen. Bolezen tistih, ki ko jih začne grabiti, še bolj temeljito pritisnejo na gas in še trdneje garajo, padejo po letalsko povedano v kovit. Ko ugotovijo, da so zgolj dirkalni konj za neke druge interese, je zadeva še hujša.

Tako Rikli kot Höhn bi to znala preprečiti, čeprav nista zdravila izgorelosti, verjetno pa bi vam najprej odvzela telefon. Tehnologijo. Zanimivo je, da v starih cajtih ni bilo izgorelih. To ne pomeni, da tega pojava ni bilo, ampak ga nihče ni na ta način obravnaval. Tudi danes na podeželju nihče ne govori o izgorelosti. Eni se zapijejo, enim se zmeša, eni gredo in se ne vrnejo, in to je to. Ker sem odraščal v Stari Ljubljani, med Dramo, Križankami in Poljansko, se prav bojim, kaj sledi. Prav bojim se, da bo zdaj, ko je Aljoša Bagola napisal knjigo, šlo po principu »kud svi Turci, tud i mali Mujo« in se bo vsul plaz izgorelih.

Tudi tistih, ki se zbujajo sredi dneva in jim je največji stres povzroča natakar, ki jim namesto etiopske prinese kolumbijsko kavo. Si prav predstavljam, kako trpijo njegovi sodelavci, ki niso izgoreli. A ne pozabimo. To ni bolezen, ki jo lahko dobi vsak. To je bolezen najboljših. Bojim se, da bo Bagola spet po svoji navadi preveč stopil na gas in želel na enak način kot doslej zdaj predstavljati knjigo.

Dati od sebe sto in še kakšen odstotek. Bagola, nihče te ni klical. Obstajajo tudi klici, ki ne obstajajo. Čestitke in uživaj bos na cankovskem travniku. Pa prosim ne lovi metuljev, ker če jih boš začel loviti, jih boš po svoji stari navadi lovil do biološkega minimuma. In ne zgolj njihovega.