NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Boj tupih in touvajof
Tupi so v večini primerov v napadu, touvaji pa čakajo v zasedi, da se tupi zaletijo z glavo v zid, in jim takrat iz žepa izmaknejo denarnico.
Odpri galerijo
Ali o blagodejnosti dosežkov tranzicije. Lokalne volitve vsepovsod, ne zgolj v Sloveniji, naplavijo cvetober posameznikov, ki so za skupnost pripravljeni zastaviti ves svoj ugled, znanje, moralne vrednote, vpliv, nekateri s seboj prinesejo celo zvrhan koš lastnih sorodnikov, uglednikov in vseh ter vsega, kar bi jim lahko prineslo kakšen dodaten glas. Predstavljajo se kot Martin Krpan v Vrha, ki bo rešil Dunaj strašne grožnje, ki tudi tokrat prihaja od drugod. Brdavs je ta grožnja, Turek po videzu, ki hoče podjarmiti ne zgolj cesarsko palačo, ampak vse dežele, ki spadajo pod krono. Kdo drug bi reševal cesarja in cesarico kot eden naših krepkih mož. Skratka, Martin Krpan ne le, da tovori angleško sol, ampak ga je Levstik predstavil kot izjemno močnega, umnega in ponosnega kmečkega fanta. Enega od nas. Samo takšen se lahko zoperstavi grožnji, ki prihaja v vaš kraj. To, da Krpan pri tej osvoboditvi poseka najlepšo lipo na dvoru, mu zameri zgolj cesarica, in to šele tedaj, ko bi bilo treba plačati, nagraditi enostavnega kmečkega fanta za delo, ki ga je opravil na dvoru.
Kakor koli, Martin Krpan reši cesarsko mesto in v košu na ramenih odnese najlepšo cesarjevo hči. To, kar je Fran Levstik napisal pred 160 leti, to, kar lahko beremo v prvi slovenski umetni pripovedki, vse to in še več boste videli v kampanjah za županski stolček v premnogih slovenskih občinah. Povedano drugače, ko se boste kot eden tistih, mogoče tistih redkih, ki poslušajo, kaj govorijo in kaj obljubljajo kandidati in kandidatke, poskušali prebiti skozi pomen povedanega, na neki način razumeti, kaj je bilo mišljeno, in logično razmislili in si želeli predstavljati, kako je to možno izvesti in kako bo vplivalo na boljše življenje vsaj skupnosti, če že ne vas osebno, lahko to zgodbo bolje strukturirano in bolje zapisano preberete pri Franu Levstiku v pripovedki Martin Krpan z Vrha. Žal gre na lokalni ravni prevečkrat zgolj za bitko tupih in touvajof, namesto za neko konkretno vsebinsko in strateško debato. Tupi so v večini primerov v napadu, touvaji pa čakajo v zasedi, da se tupi zaletijo z glavo v zid, in jim takrat iz žepa izmaknejo denarnico. Tako se celotna igra nemalokrat osredotoči na teme in vsebine, ki sploh niso pomembne za skupnost, ampak se vprašanja in odgovori oblikujejo okoli tem, ki so v nekem trenutku navidezno aktualne. Res je, da je pomen lokalnih matadorjev na momente precenjen, predvsem glede na njihovo dejansko moč. Na lokalni ravni so pomembne tako imenovane komunalne teme, kar ne pomeni, da je razvoj nekega majhnega ali zelo majhnega kraja prepuščen stihiji. Prav nasprotno, majhni so lahko z neko skupno idejo in fleksibilno organizacijo veliko bolj učinkoviti kot veliki kraji in si lahko uredijo življenje enostavno in prijetno. Ni treba reševati krone pred Brdavsom, ampak z zdravo pametjo urediti stvari tako, da olajšajo prebivalcem bivanje. Prenašanje »dobrih« praks iz velikih v manjše skupnosti ima lahko za te nepopravljivo škodo. Upravljanje enega kvadratnega kilometra prostora v Odrancih, Ljubljani ali New Yorku je drugačno, način delovanja družbe je drugačen in ni možno kopirati »dobrih praks« iz velikih okolij v manjša. Odranci imajo gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer 230 oseb, Ljubljana 1700 in New York 11.000.
Organizacija življenja v eni ali drugi skupnosti je drugačna, ustaljene poti so drugačne, komunalni izzivi so drugačni. Ko poslušamo nekatere kandidate, se zdi, kot da ne doumevajo, v kakšnem okolju so. Za večino bi lahko dejal, da kandidirajo v New Yorku, in ne v neki lokalni skupnosti. Nerealna zaznava situacije, v kateri so, je resna pomanjkljivosti, ki že skoraj meji na vedenjsko motnjo. Na eni strani moč, s katero si skoraj ni možno privoščiti korektne ceste in pločnika, po katerem bi se otroci lahko varno peljali s kolesom, na drugi strani pa visokoleteči projekti, ki bodo našo vas izstrelili v orbito. Ko se govori o blagodejnih učinkih tranzicije, se pozablja na tisto najpomembnejšo tranzicijo, tranzicijo kakovosti življenja posameznika v lokalnem okolju. Tranzicijo razmišljanja in odgovornosti, odgovornosti do tistih, ki v nekem lokalnem kraju živijo, delajo, ljubijo in se zabavajo. To je izjemno težka naloga. Zaradi tega se je varneje in enostavneje zateči k boju med tupimi in touvaji, ker je za vse drugo potreben nekoliko resnejši koncept. Lahko kot Krpan povlečemo kobilo iz štale in se potem čudimo, kaj smo dobili.
Kakor koli, Martin Krpan reši cesarsko mesto in v košu na ramenih odnese najlepšo cesarjevo hči. To, kar je Fran Levstik napisal pred 160 leti, to, kar lahko beremo v prvi slovenski umetni pripovedki, vse to in še več boste videli v kampanjah za županski stolček v premnogih slovenskih občinah. Povedano drugače, ko se boste kot eden tistih, mogoče tistih redkih, ki poslušajo, kaj govorijo in kaj obljubljajo kandidati in kandidatke, poskušali prebiti skozi pomen povedanega, na neki način razumeti, kaj je bilo mišljeno, in logično razmislili in si želeli predstavljati, kako je to možno izvesti in kako bo vplivalo na boljše življenje vsaj skupnosti, če že ne vas osebno, lahko to zgodbo bolje strukturirano in bolje zapisano preberete pri Franu Levstiku v pripovedki Martin Krpan z Vrha. Žal gre na lokalni ravni prevečkrat zgolj za bitko tupih in touvajof, namesto za neko konkretno vsebinsko in strateško debato. Tupi so v večini primerov v napadu, touvaji pa čakajo v zasedi, da se tupi zaletijo z glavo v zid, in jim takrat iz žepa izmaknejo denarnico. Tako se celotna igra nemalokrat osredotoči na teme in vsebine, ki sploh niso pomembne za skupnost, ampak se vprašanja in odgovori oblikujejo okoli tem, ki so v nekem trenutku navidezno aktualne. Res je, da je pomen lokalnih matadorjev na momente precenjen, predvsem glede na njihovo dejansko moč. Na lokalni ravni so pomembne tako imenovane komunalne teme, kar ne pomeni, da je razvoj nekega majhnega ali zelo majhnega kraja prepuščen stihiji. Prav nasprotno, majhni so lahko z neko skupno idejo in fleksibilno organizacijo veliko bolj učinkoviti kot veliki kraji in si lahko uredijo življenje enostavno in prijetno. Ni treba reševati krone pred Brdavsom, ampak z zdravo pametjo urediti stvari tako, da olajšajo prebivalcem bivanje. Prenašanje »dobrih« praks iz velikih v manjše skupnosti ima lahko za te nepopravljivo škodo. Upravljanje enega kvadratnega kilometra prostora v Odrancih, Ljubljani ali New Yorku je drugačno, način delovanja družbe je drugačen in ni možno kopirati »dobrih praks« iz velikih okolij v manjša. Odranci imajo gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer 230 oseb, Ljubljana 1700 in New York 11.000.
Organizacija življenja v eni ali drugi skupnosti je drugačna, ustaljene poti so drugačne, komunalni izzivi so drugačni. Ko poslušamo nekatere kandidate, se zdi, kot da ne doumevajo, v kakšnem okolju so. Za večino bi lahko dejal, da kandidirajo v New Yorku, in ne v neki lokalni skupnosti. Nerealna zaznava situacije, v kateri so, je resna pomanjkljivosti, ki že skoraj meji na vedenjsko motnjo. Na eni strani moč, s katero si skoraj ni možno privoščiti korektne ceste in pločnika, po katerem bi se otroci lahko varno peljali s kolesom, na drugi strani pa visokoleteči projekti, ki bodo našo vas izstrelili v orbito. Ko se govori o blagodejnih učinkih tranzicije, se pozablja na tisto najpomembnejšo tranzicijo, tranzicijo kakovosti življenja posameznika v lokalnem okolju. Tranzicijo razmišljanja in odgovornosti, odgovornosti do tistih, ki v nekem lokalnem kraju živijo, delajo, ljubijo in se zabavajo. To je izjemno težka naloga. Zaradi tega se je varneje in enostavneje zateči k boju med tupimi in touvaji, ker je za vse drugo potreben nekoliko resnejši koncept. Lahko kot Krpan povlečemo kobilo iz štale in se potem čudimo, kaj smo dobili.