NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Boj za Armenijo
Zanima nas zgolj, koliko točk nam bo podelila na naslednjem Eurosongu. In to je tudi vse, kar od njih pričakujemo.
Odpri galerijo
Aznavour je bil Armenec in to je ostal do svojega konca. FOTO: Getty Images
Armenija. Nekateri menijo, da se je vse skupaj začelo prav tam. Vsekakor gre za eno od zibelk sodobne civilizacije, prostor, ki tudi nas nevede na neki način označuje. Povprečen Evropejec o Armeniji nima pojma. Tudi ko jo poizkusimo nekoliko podrobneje geografsko opredeliti kot južno Zakavkazje, nismo zajca nič bolj točno nastavili na »nišan«. Za večino gre pač za državo, ki je nekje tam daleč, kamor ne hodimo na morje niti na smučanje, ni niti nakupovalna destinacija, kjer bi želeli obiskati kakšen diskont, in tako naprej.
Skratka, za slehernika Armenije ni v mentalni mapi. Zanima nas zgolj, koliko točk nam bo podelila na naslednjem Eurosongu. In to je tudi vse, kar od njih pričakujemo. Gruzija, Azerbajdžan in Armenija se je nekoč drdralo, ko je moral kdo našteti bivše republike sovjetske zveze. In to je tudi vse. Brez velikih emocij. Armenija se je v zadnjem času spet nekoliko približala širši evropski mentalni mapi ob smrti slovitega Charlesa Aznavourja. Charles Aznavour je bil Armenec. Rojen kot Shahnour Vaghinag Aznavourian. Sama informacija na videz ni bila niti pretresljiva, dokler se ni Francija na najvišji državniški ravni poklonila temu izjemnemu človeku. Na poklonu so bili francoski pomembneži, ampak tisti res pravi, vključno z Jean-Paulom Belmondom, ki je s težkim korakom vseeno prišel zadnjič pozdravit prijatelja. Ob pojavu Belmonda ti najprej preleti skozi možgane vprašanje »a ta je še živ«. Belmondo in podobni se zdijo, kot da niso osebe, ampak liki iz nekih prejšnjih časov, liki iz časov črno-belih filmov, in prav nenavadno je videti, ko lep in šarmanten Belmondo, kot ga imamo v mislih iz zgodovine kinematografije, prišepa v prvi osebi na poklon.
Šele tedaj se pojavi vprašanje, kdo pa je pravzaprav ta Aznavour. Ta pevec, od kogar se prihajajo poslovit predsedniki in premierji, ministri velikega formata, kot je Jack Lang in podobni. Aznavour je preživel marsikaj. V triindevetdesetih letih, če so ta povezana tudi z dvajsetim stoletjem, človek pač doživi in preživi doslej najturbulentnejši in medijsko eksponiran čas zgodovine. Tudi dejstvo, da ga je pod svoje peruti vzela slovita Edith Piaf (ona ni več živa in je na poklonu ni bilo), pove nekaj. Statistično je napisal in posnel več kot tisoč dvesto pesmi in jih interpretiral v devetih različnih jezikih. Je eden tistih, čigar starši so pobegnili v Francijo v času armenskega eksodusa.
Pogrom nad Armenci, ki se je zgodil v začetku dvajsetega stoletja, je eden najbolj zamolčanih in prezrtih dogodkov v zgodovini. Pogromi so se po tem zgodili še nekajkrat, vendar se iz njih nismo nič naučili. Prav neverjetno je, da se sredi Evrope lahko zgodijo različni Auschwitzi, Srebrenice in podobna grozodejstva večjih ali manjših razsežnosti. Armencev, ki jih je danes slabe tri milijone, je takrat izginilo kar milijon in pol. Polovica prebivalstva države, ki je kot prva za svojo uradno vero prevzela krščanstvo, je izginila ali bila pregnana. In to v času, ki ni daleč od danes, na časovni premici zgodovine se je to pripetilo včeraj ali celo danes.
Aznavour je bil Armenec in to je ostal do svojega konca. Bil je tudi Francoz, eden najboljših Francozov, tistih, ki so bili sposobni širiti francoskega duha, flair, zunaj meja. Eden tistih, ki so bili povezovalni element med figurami preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Z njim si pozabil na časovni razkorak med Piafovo in Zaz, z njim si lahko hkrati začutil vonj zadimljenih kavarn, blišč in kič dunajskega božičnega koncerta. Glas, ki je bil na neki način unikaten in se je enakovredno podal h glasu Placida Dominga ali pa k čistosti skandinavskih noči, ko sta pela s Sissel Kyrkjbø. Ko je stal na odru, se je zdelo, da ima vedno gard. Lahko je stal sam ali pa so bo njem stali največji avtorji in interpreti našega časa. Čeprav fizično nizek, je bil Aznavour z njimi vedno na enaki višini. Ne večji in ne manjši. In z nogami na tleh, kot bi sporočal, da se še vedno bori za Armenijo. Kot primer, da mora biti boj za Armenijo v nekem prenesenem pomenu poslanstvo slehernika, ne glede na to, kako velik je fizično.
Skratka, za slehernika Armenije ni v mentalni mapi. Zanima nas zgolj, koliko točk nam bo podelila na naslednjem Eurosongu. In to je tudi vse, kar od njih pričakujemo. Gruzija, Azerbajdžan in Armenija se je nekoč drdralo, ko je moral kdo našteti bivše republike sovjetske zveze. In to je tudi vse. Brez velikih emocij. Armenija se je v zadnjem času spet nekoliko približala širši evropski mentalni mapi ob smrti slovitega Charlesa Aznavourja. Charles Aznavour je bil Armenec. Rojen kot Shahnour Vaghinag Aznavourian. Sama informacija na videz ni bila niti pretresljiva, dokler se ni Francija na najvišji državniški ravni poklonila temu izjemnemu človeku. Na poklonu so bili francoski pomembneži, ampak tisti res pravi, vključno z Jean-Paulom Belmondom, ki je s težkim korakom vseeno prišel zadnjič pozdravit prijatelja. Ob pojavu Belmonda ti najprej preleti skozi možgane vprašanje »a ta je še živ«. Belmondo in podobni se zdijo, kot da niso osebe, ampak liki iz nekih prejšnjih časov, liki iz časov črno-belih filmov, in prav nenavadno je videti, ko lep in šarmanten Belmondo, kot ga imamo v mislih iz zgodovine kinematografije, prišepa v prvi osebi na poklon.
Šele tedaj se pojavi vprašanje, kdo pa je pravzaprav ta Aznavour. Ta pevec, od kogar se prihajajo poslovit predsedniki in premierji, ministri velikega formata, kot je Jack Lang in podobni. Aznavour je preživel marsikaj. V triindevetdesetih letih, če so ta povezana tudi z dvajsetim stoletjem, človek pač doživi in preživi doslej najturbulentnejši in medijsko eksponiran čas zgodovine. Tudi dejstvo, da ga je pod svoje peruti vzela slovita Edith Piaf (ona ni več živa in je na poklonu ni bilo), pove nekaj. Statistično je napisal in posnel več kot tisoč dvesto pesmi in jih interpretiral v devetih različnih jezikih. Je eden tistih, čigar starši so pobegnili v Francijo v času armenskega eksodusa.
Pogrom nad Armenci, ki se je zgodil v začetku dvajsetega stoletja, je eden najbolj zamolčanih in prezrtih dogodkov v zgodovini. Pogromi so se po tem zgodili še nekajkrat, vendar se iz njih nismo nič naučili. Prav neverjetno je, da se sredi Evrope lahko zgodijo različni Auschwitzi, Srebrenice in podobna grozodejstva večjih ali manjših razsežnosti. Armencev, ki jih je danes slabe tri milijone, je takrat izginilo kar milijon in pol. Polovica prebivalstva države, ki je kot prva za svojo uradno vero prevzela krščanstvo, je izginila ali bila pregnana. In to v času, ki ni daleč od danes, na časovni premici zgodovine se je to pripetilo včeraj ali celo danes.
Aznavour je bil Armenec in to je ostal do svojega konca. Bil je tudi Francoz, eden najboljših Francozov, tistih, ki so bili sposobni širiti francoskega duha, flair, zunaj meja. Eden tistih, ki so bili povezovalni element med figurami preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Z njim si pozabil na časovni razkorak med Piafovo in Zaz, z njim si lahko hkrati začutil vonj zadimljenih kavarn, blišč in kič dunajskega božičnega koncerta. Glas, ki je bil na neki način unikaten in se je enakovredno podal h glasu Placida Dominga ali pa k čistosti skandinavskih noči, ko sta pela s Sissel Kyrkjbø. Ko je stal na odru, se je zdelo, da ima vedno gard. Lahko je stal sam ali pa so bo njem stali največji avtorji in interpreti našega časa. Čeprav fizično nizek, je bil Aznavour z njimi vedno na enaki višini. Ne večji in ne manjši. In z nogami na tleh, kot bi sporočal, da se še vedno bori za Armenijo. Kot primer, da mora biti boj za Armenijo v nekem prenesenem pomenu poslanstvo slehernika, ne glede na to, kako velik je fizično.
