Kolumna Mateja Fišerja: Božična zgodba
Ta bi lahko bila podobna božični zgodbi Paula Austerja. Sicer je ta trditev dokaj domišljava, ampak naj bo. Njegova je sicer doživela filmsko adaptacijo. Film Dim je bil osvežitev v filmski ponudbi in trafika v Brooklynu je postala kraj, ki so ga želeli obiskati mnogi turisti. Težava je bila zgolj v eni malenkosti, da trafika z imenom, kot je bila prikazana v filmu, ni nikoli obstajala. Turisti in oboževalci filma so iskali lokal na križišču z imenom Brooklyn Cigar Co. Obstajalo je križišče in stavba, vendar na tem vogalu ni nikoli delovala trafika in nikoli s tem imenom. Mnogo je filmskih lokacij, ki so kasneje postale znamenite prav zaradi tega, ker so nastopale v filmih ali nadaljevankah. Mnogo resničnih lokacij je dobilo svoje mesto v filmih, ker že same po sebi prinašajo neko zgodbo in avtorjem ni treba dodatno razlagati pomena. Eifflov stolp je vsekakor ena takih, ki že same zase povedo, da gre za simbol nekega drugačnega življenja, kot ga živimo. T
udi newyorška slaščičarna Magnolia je dobila veljavo s pojavom v nadaljevanki Seks v mestu in tortice cupcakes iz Magnolie so naenkrat postale svetovni hit ter predmet priprave vseh malo bolj resnih in modernih gospodinj. Tako je tisti božič, ki se je zgodil pri Austerju, postal zanimiv ne le zaradi naključja, ampak predvsem zaradi dejstva, da se je v njem marsikdo prepoznal. Gre za splet in zaplet, ki na koncu pripelje do tega, da božični večer preživimo v družbi popolnih tujcev. Tako nekako kot sva se ob neki priliki srečala midva z gospodom Popovičem, ki ima restavracijo na vlaku med Dunajem in Trstom. Zanj je češki pisatelj Jaromir Rudiš napisal, da je eden najbolj ikoničnih oštirjev, kar se jih vozi po evropskih železnicah. In tako stojiva zjutraj na dunajskem sedmem peronu, čakajoč na vlak, ki je zamujal. On je edini, ki ima ključ od restavracije, in brez njega prehod skozi vagon ni mogoč. Sedmi peron je tisti, ki po stari progi veže Dunaj in Trst.
Čakava vlak, ki je zamujal, nakar naenkrat ugotoviva, da so spremenili številko perona in bo vlak šel z dvanajstke. Odideva tja in nič. Vlak je odpeljal. Gledava kot dva bedaka, saj je vlak odpeljal pred tem, kot je bilo napovedano zaradi zamude. Jaz z nahrbtnikom in on s ključem restavracije in z vrečko svežih žemelj, ki jih vsako jutro kupi pri lokalnem peku. Gledava in se čudiva. Vlak je odpeljal z zaklenjeno restavracijo in tako se je zgodila še ena gostilna, ki je ni. Restavracija se je odpeljala sama, gostilničar pa je stal na dunajskem peronu. Tako se mnogi prepoznajo v božični zgodbi, ki nima Božička in nima božičnega drevesca. Takšne so tudi zgodbe množice natakarjev, kuharjev, zdravstvenih delavcev, policistov in drugih poklicev, ki se naenkrat znajdejo v položaju, v nekem štosu, ko velike trenutke v življenju preživijo v družbi popolnih tujcev, ki jih niso še nikoli srečali in jih več tudi ne bodo.
Enako, kot ko ostaneš na peronu sam, vlak pa je odpeljal. In vsi ti ljudje, ki se zaradi narave svojega poklica znajdejo v družbi tujcev, so prav tako del te družbe. Tisti del, na katerega velikokrat pozabimo. Tako bodo verjetno tudi tokrat nekateri zdravniki in sestre brez Božička in drevesca, v najslabšem primeru bodo šivali kakšno nepredvidljivo glavo ali bodo policisti preživeli božični večer v družbi vročekrvnega pretepača. In tako imamo navidezni praznik, takšen, kot ga vidimo zgolj v filmih, ko pa pogledamo pobližje, pa ugotovimo, da za nekatere ne obstaja. Kot Brooklyn Cigar Co. Naj bo to še ena božična zgodba.
