Kolumna Mateja Fišerja: Butalski zajec
»Tale historija ni kdo ve kako imenitna, povem jo le, ker se mi je sanjala. Včasih se mi kake historije sanjajo, pa ni nobena dosti prida. O butalskem zajcu se mi je sanjalo tole. Privadil se je bil v deteljo in je Butalce ničkoliko bolelo srce, ko so videli požrešno žival, kako se jim suče po deteljišču. Majali so glave in moževali, kaj naj store, da preženo zajca iz detelje in ga preženo brez škode za deteljo, pa tudi brez škode za zajca, ki takisto ne bo brez koristi v pečenem stanju.
Detelja je celotno stvar prerasla in problema ni več videti. Je pa tudi res, da kultura ni zgolj naš problem, ampak tudi problem naših sosedov.
Majali so glave in moževali teden dni in še teden dni in so sklenili tako: najprej naj se zajcu detelja prepove z lepo besedo — morebiti bo pomagalo. In da ne bo zamere, naj se da živali primeren rok, do tega roka se mora izseliti. Če se ne bo, bodo vnovič stopili vkup in preudarili in sklenili, kaj bo potem. Tako so dejali in so ukazali policaju, in ko je prišla nedelja, se je pokril policaj s kapo in je stopil na občinsko pot ob deteljišču. Z mogočnim glasom je dal zajcu na znanje, da so butalski možje sklenili tako, da se mu najstrože in nepreklicno prepove deteljišče; izseliti da se mora iz detelje v hosto, to pa najkasneje v štirinajstih dneh in tako gotovo, ker bi drugače lahko prišlo drugače, in se ne ve, kako bi prišlo. Verno so Butalci poslušali oklic.
Potem so šteli dneve in so čakali, kaj bo: ali se bo zajec pokoril oklicu ali se bo drznil, da se mu ne bo – to bi bil punt! Tekli so dnevi, preteklo jih je štirinajst, tedaj je detelja zrasla tako visoko, da iznad nje ni bilo videti zajca tudi, kadar se je od sladke detelje pijan postavljal na glavo. Pa ko Butalci zajca niso videli, so dejali: »Hvala bogu, ni ga več!« in so bili veseli. In takih ljudi je povsod dosti: česar ne vidijo ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni.«* In zelo podobno se je zaključila zgodba s to našo proslavo. Detelja je celotno stvar prerasla in problema ni več videti. Je pa tudi res, da kultura ni zgolj naš problem, ampak tudi problem naših sosedov. V lepi naši so na izboru za predstavnika na pesmi Evrovizije zmagali Let 3. Takoj so se našli tudi taki, ki so se v pesmi prepoznali. Lahko bi rekli, podobno kot pri našem zajcu. In se je zagnal vik in krik, češ da bi bilo treba nastop Let 3 prepovedati. Skupina je pač razložila, da celotna stvar nima nobene zveze s temi, ki so se prepoznali, saj je sporočilo popolnoma drugje.
Je pa kultura tudi prisotna pri naših severnih sosedih in so v predvolilnem žaru severni mladonacisti uporabili slovenstvo kot orodje za razpihovanje strahu pred volitvami. Pa se je spet temperatura dvignila, saj je treba tudi novim generacijam dopovedati, da to, kar so počeli njihovi dedje, danes ni sprejemljivo. Tudi takrat se je celotna stvar zakuhala na podlagi zelo majhnih iskric, ki so nato požgale Evropo. Prav tam, na sosednjem nam Koroškem, kjer jih ne moti, ko Slovenci in Hrvatje plačujejo mastne denarce za šmorn in kuhančka, prav tam na Bleiburškem polju, kjer je spomin na mnogo domobrancev, ki so ušli zgolj do tja, prav tam, kjer stoji spominsko obeležje na dogodke, ki so se pripetili po drugi svetovni vojni, pa, kot kaže, obstaja zajec, ki ga ni nihče opazil.
Tam na isti ulici, kjer je spomenik na te dogodke, si je neki frajer postavil Escape Room. Na eni strani imamo spomin na tisoče ujetnikov, ki so zaradi poraza nacistične linije bežali, po cesti naprej pa Escape Room. Mogoče bi se tudi v tem primeru našel kdo, ki bi ga to zmotilo, se prav tako v zgodbi prepoznal in zagnal vik in krik. Ali pa tudi ne, ker je vse odvisno od višine detelje. »In takih ljudi je povsod dosti: česar ne vidijo ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni.«*
*Butalci, Fran Milčinski
