Kolumna Mateja Fišerja: Čas za vrtičkarje

V tem spomladanskem času, ko se narava spet prebuja, je treba postoriti tudi kaj zunaj. Vrtičkarji so pri nas kasta, ki ima veliko pripadnikov. Vsak ne glede na spol, sklon, število in barvo si prizadeva, da bi zavzel svoj kos sveta. Ga ogradil in ga upravljal. Vsak si želi narediti svoj vrtiček, vrt ali njivico. Zanimivo je gledati, kako ljudje vestno okoli vrtičkov postavljajo ograje. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so okoli pokopališč in okoli vrtičkov ograje. Mogoče obstaja kakšen mit o tem, da paprika in paradajz pobegneta. Ok.


Oni že vedo. Baje obstajajo tudi taki, ki hodijo na vrtičke krast, ali pa divje živali, ki pridejo popast kaj okusnega. Tukaj je tudi neki paradoks. Na eni strani si prizadevamo, da bi postali del narave, preživeli čim več časa na prostem, bili del ekosistema, potem pa takoj ob prvi priložnosti postavimo ograjo. Če si del narave, del ekosistema, je ta pač sestavljen iz flore in favne. In del tega so tudi tiste živali, ki se pridejo na pašo, kot tudi tisti, ki pridejo po kakšen paradajz. Tega je po pravilu vedno več, kot ga potrebujemo za osebno porabo.

Vrtički in vrtovi se ograjujejo. Njive ne več. Postavljanje ograje okoli vrtov pač ni pretirano racionalno početje, še posebno ko gledamo finančno plat tega početja. Ograja je nekajkrat dražja, kot je škoda, ki jo v nekaj letih naredijo tudi nepoklicani ljubitelji paprike in živali. Ko bi primerjali vpliv tega početja na blaginjo naroda, bi pač ugotovili, da je efekt nič. Zero ali še kaj hujšega. Že samo vrtičkarstvo je primerljivo s šušmarstvom, s tistimi, ki doma na črno popravljajo avtomobile ali hodijo ob vikendih po hišah belit. Na eni strani imamo kmete in vinogradnike, ki se s tem ukvarjajo profesionalno, od tega živijo in preživljajo sebe, svojo družine in še koga, na drugi pa množico vrtičkarjev, ki s svojo na črno pridelano solato zalagajo vso ulico v kaki vasi.

Ampak ok, družba se pač skozi stoletja razvija in vrtičkarji so vsekakor simbol današnjih dni. Tisti, ki so v Chicagu štrajkali za osemurni delavnik, niso imeli časa, ne energije, da bi po dvanajstih ali šestnajstih urah za trakom obdelovali še vrtičke. Vrtičkarji so za kmete kot šminkerji za heavy metalce. Radi jih imajo tudi trgovci. Nikomur ne moreš stvari prodati dražje kot vrtičkarjem. Oni kupijo vse za vsako ceno, samo da bo njihov vrtiček najbolj imeniten. Ljudje so za bakrene motike pripravljeni odšteti več sto evrov. In zakaj? Ker je to rekel prodajalec v trgovini.

Tudi gnojila, mulčarje, kosilnice, semena in različne dodatke za pospeševanje rasti, metre za merjenje kislosti zemlje, vse pripomočke je treba imeti, da bo vrt imeniten. Trgovci imajo zelo radi, ko se pojavi kakšen nov mali od palube, ker vedo, da bodo šoldi spet nerazumno leteli in bo naredil vse, samo da bi se dokazal. Tukaj se ne gleda, kaj bi naredil kakšen strokovnjak, kaj pravi stara mama, kako so to počeli nekoč, kakšen je neki racionalni pristop do obdelave vrta, ker mi smo tisti, ki smo najbolj pametni, in zdaj bomo naredili vrt, kot ga še ni bilo. Ego in neznanje sta, kot kaže, danes motorja sodobne ekonomije. Ko bedak kupi nekaj, česar ne potrebuje in ne zna niti uporabljati. In tako se začne na vrtičku sejanje in sajenje, tudi takšnih rastlin, ki ne pašejo skupaj ali niso primerne za tip zemlje, klimo, ki jo imamo. Ker so nam pač všeč.

Šele takrat trgovci zastrižejo z ušesi, ker vedo, da je prav tovrstno početje vir naslednjega odpiranja denarnic. In potem ko nam na tem našem vrtičku nekaj kljub temu zraste, ugotovimo, da je fino, ker lepo zgleda in lepo diši. Verjetno je tudi zdravo, saj za vsako bolezen rož'ca raste. Če ne drugega, bomo dihali sveži zrak, opazovali čebelice, hroščke in polže, ki se slinijo po tem našem majhnem ekosistemu, ki smo si ga ustvarili. Kar je pomembno, je to, da je samo naš in da smo mi gospodar tega kosa sveta. To pač nekaj šteje. Edino, česar se bojimo, so tiste čarovnice, ki se tu in tam pojavijo in prinesejo slabo karmo v naš krasni svet, ki smo si ga ustvarili. Njih želimo prej ali slej sežgati na grmadi.

To zgodbo znajo na drugačen način in bolj napeto povedati tudi novinarke RTV.