Kolumna Mateja Fišerja: Delitvena ekonomija

Ko gledamo gospodarske smernice in osnove za napovedi prihodnosti razvoja, se velikokrat osredotočamo na nepremičninski trg. To, kar se dogaja pri nepremičninah, naj bi bil indic za vse preostale panoge in posledično življenje posameznikov. Poleg nepremičnin so tudi drugi signali, da ugotovimo, ali se stanje v ekonomiji izboljšuje ali ohlaja.

Nekateri sledijo zasedenosti ali številu parkiranih avtomobilov na letališčih, nekateri številu prodanih šampanjcev in podobno. Pač gre za zorni kot, iz katerega gledamo na vsakdanje življenje in na to, kaj naj bi bilo dejansko pomembno za naš vsakdan. To, bi lahko rekli, so neki tradicionalni faktorji, ki smo jih navajeni od nekdaj, in za njih imamo tudi podatke v daljši časovni vrsti, tako da jih lahko primerjamo. Dandanes se predvsem v velikih mestih pojavlja delitvena ekonomija. Pojavlja se tudi v manjših, vendar mogoče ni tako zanimiva za kako statistično analizo, ker v skupnem rezultatu nima pomembnejše vloge. V glavnem, vse je možno deliti. In ta fenomen delitve je na trenutke prav zabaven. Zanimivo je, kaj so ljudje pripravljeni deliti in česa niso. Osnovna logika delitve je pač, da za posamezni produkt ali storitev plačamo zgolj toliko, kot ga uporabljamo. Nekoč je veljalo, da se pipe in žene ne posoja. To je veljalo v naših krajih, pri Indijancih pa je bilo tudi deljenje pipe znak nekega spoštovanja in bratovščine. Mimo so časi, ko so modri gospodje, preden so sprejeli kakšno pomembno odločitev, prižgali pipo, se umirili in šele nato oznanili svojo odločitev. To je bil trenutek, ki ga imaš sam zase, mogoče zgolj par minut in premisliš vsako malenkost, preden se odločiš za neko smer. Pipa je pač simbol neke preudarnosti, nekega rituala, od priprave do čiščenja. Božanska komedija na malem formatu. Malo jih je, ki jo sploh kadijo, še manj, ki bi jo prižgali, preden sprejmejo odločitev. Res pa je, da je pipa ostala tisto nekaj, kar se ne deli, ne posoja. Vse drugo v današnji družbi je možno najeti in deliti. Stvari kupite oziroma plačate zgolj za čas, ko jih uporabljate. Vse je »to share«.

Programi, ki jih uporabljamo, skiro, posteljo, stanovanje, avto, tudi pri razvezah se dogaja, da otroci ne gredo k enemu ali drugemu staršu, ampak se nekako delijo glede na uporabo. Prav v teh primerih in ko je v družini še hišni ljubljenček, na primer pes, je zanimivo, da gre pes na eno stran, otroci pa so »to share«. Se pravi psa ne delimo, otroke pa lahko. Okej, takšni časi so. No, v glavnem, ko gledamo dogajanje, v gospodarstvu, je ta »to share« segment v veliki meri spremenil način, kako štejemo gole. Če je prej kdo imel stanovanje ali avto, je to veljalo, da ga sam uporablja. Danes je uporaba nekaj drugega kot lastništvo. Tako isti avtomobil v času, ko ga ne uporabljaš ti, uporablja nekdo drug, lahko pa je tudi tako, da niti ti niti tisti drug nista lastnik tega avtomobila, temveč samo uporabnika. Saj bomo rekli, to ni nič novega, saj poznamo rent a car in taksi službo že od nekdaj.

Stvar je podobna, vendar vseeno nekoliko drugačna. Najbolj zanimiv primer je servis airbnb, ki se je v zadnjih letih izjemno razširil. Na eni strani imamo tako imenovane tradicionalne ponudnike, lastnike hotelov, apartmajev, ki morajo izpolnjevati normative, na drugi strani pa airbnb ponudnike, ki lahko vsako luknjo ali odvečno posteljo ponudijo turistu v souporabo. Vsi ti nastopajo na istem trgu in kupec se odloči, ali bo kupil pri enem ali drugem. Prav ta možnost odločanja posameznika močno zamegljuje sliko, ki je bila nekoč fiksna in ostra. Posamezne države zakonodajno niso bile pripravljene na pojav tovrstnih storitev ali tega dela ekonomije. To je v veliko primerih povzročilo nejasnosti in tudi spore. Nič ni več fiksno, niti spol, bi lahko rekli. Ko na primer gledamo podatke o turističnih namestitvah in prenočitvah, nimamo slike, koliko tega je bilo opravljenega v delitvenem sektorju. Posledično ni fiksnih niti cen. Cene v tem sektorju se spreminjajo vsak dan, lahko bi rekli, iz ure v uro. Ni pomembno, ali je v mestu kak dogodek ali kaj drugega. Pomembno je, kaj se dogaja v tvoji ulici ali tvojem okrožju. Od tega je odvisna cena, ki jo boš dosegel. Tako kot kupec ali prodajalec. Ljudje pač velikokrat ne moremo slediti razvoju v družbi, ker smo fiksirani v nekih vzorcih. Včasih je to dobro, včasih pa nas to nekoliko omejuje. Res pa je, da je nekomu težko razložiti, ko ujame ženo v postelji s tujcem, da to ni ku*barija, ampak delitvena ekonomija.