Kolumna Mateja Fišerja: Dezinformacijska družba
Kot so nas učili, se družba skozi čas razvija. V nekem trenutku so se pojavile blagovne znamke. Ne nujno v takšnem številu, kot jih poznamo danes, ampak počasi in kot bi učeno rekli organsko. Dandanes tisti, ki o tem ne vedno ničesar, govorijo, da je najpomembnejša zgodba. Zgodba in zgolj zgodba je nekaj, na kar pada tudi kvazistroka. Vendar stvari mogoče niso tako preproste. To nam dokazuje množica znamk ali označb, za katere lahko rečem, da ne pomenijo nič. Vsak človek na tem svetu ima neko ime in neki priimek. So taki s kratkim imenom in tudi takšni iz Kenije ali katere druge za nas eksotične države, ki imajo tako dolga, da si jih nikakor ne moremo zapomniti.
Blagovna znamka je pač nekaj drugega kot zgolj ime in priimek, neke podobe, pojave, vonja in glasu. Ko je nekdo znal nekaj narediti in so mu to priznali tudi drugi, se je v nekem trenutku odločil, da bo svoj izdelek označil. Znamčenje ali po domače brendiranje je služilo kupcem, da so prepoznali delo mojstra tudi, če mojstra ni bilo zraven. Dokler so izdelke prodajali v lastnem kiosku ali ognjišču, ni bilo potrebe po označevanju. Z razvojem trgovine, ko so začeli izdelki potovati v bližnje in daljne kraje, pa je znamčenje postalo orodje, ki je zmanjšalo kaos in s tem olajšalo izbiro. Tako je bilo od nekdaj in znamčenje se je razvijalo od primitivnih skupnosti, prek industrijskih in vse do danes. Jasno je, da je vsak mojster imel nekakšen svoj postopek, veščino, način, kako je prišel do končne rešitve. Zgodbo. Mnogo poskusov in napak, neuspehov in izboljšav je na poti do takrat, ko je nekaj narejeno dobro. In ko je narejeno dobro, je prav, da se to označi. Znamči. Prav zaradi te prehojene poti, ki naj bi bila zagotovilo, da so napake na poti odpravljene in je tokrat stvar vsaj korektna, če že ne odlična. V tem je tudi ideja šol. Ko je nekdo mojster in je šel skozi proces tako globoko, da zna stvari narediti, kot je prav, je tudi fino, da to svoje znanje prenese na druge rodove. V veri, da jim ne bo treba ponavljati njegovih napak. Nič novega, bi rekli. V tem je štos celotne igre. Narediti nekaj dobro in ne ponavljati napak, ki so jih storili tisti pred nami. In tako so mojstrske šole rojevale nove mojstre in znamčile so dobro opravljeno delo.
Tako so se začeli mojstri povezovati, da bi postavili neke standarde, skupno pojmovanje o dobro opravljenem delu. Podobno kot so se primitivne skupnosti, plemena, v nekem trenutku zmenile, da bodo naredile širšo skupnost, v kateri se bodo vedli po nekaterih pravilih. Zmenili so se, kaj je prav in kaj narobe, ker bodo s tem preprostejše živeli. Zmanjšali negotovost, preprečili, da jim kdo podtakne slabo narejen izdelek. In tako so se pojavile tudi države kot dogovor plemen, da se bodo ravnala po nekih dogovorjenih pravilih. To ni prineseno od nekod zunaj, ampak so se ljudje pač zmenili, dogovorili, kako bo. Kaj je prav in kaj narobe. In so se tako pojavili tudi pravo in razsodniki, ki so bili dovolj modri, da odločijo, kaj je prav in kaj narobe. In so se pojavili tudi tisti, ki na glas povedo, ko kateri od loncev ni narejen tako, kot je bilo dogovorjeno, ali kdo ne ravna tako, kot je bilo dogovorjeno. Nekateri jim pravijo novinarji. Tisti, ki javno naznanijo, da je kdo podtaknil lonec, ali kateri lonec je narejen zelo dobro. Pojavili so se tudi poštarji, ki so to in ono sporočilo nesli iz kraja v kraj. Vse to je bilo dogovorjeno, da bi ljudje živeli bolje in preprostejše.
Sodniki niso novinarji in novinarji niso poštarji. Vsak ima svoje veščine in svoja znanja. In tako se je celotna stvar razvijala od primitivne dobe, prek industrijske revolucije in industrijske dobe vse do danes, ko govorimo o informacijski dobi. In so od nekdaj bili prisotni pevci, ki so si kakšno zgodbo izmislili in je bila tako zanimiva, da so jo tudi drugi ljudje radi prepevali se ob njej veselili, žalostili, spominjali zmag, porazov, mitov in legend. Tudi v današnji, informacijski dobi nemalokrat naletimo na zgodbe in zgodbice. Zgodbe, ki nimajo nobene zveze s tem, kako je mojster naredil lonec, ampak imamo samo zgodbe. Lonca pa nikjer. Še vedno trdijo, da je najpomembnejša zgodba, čeprav lonca ne moremo označiti, ker ga ni nikjer. In se to zgodbarstvo prenaša tudi na druga področja, ko se sodnik pojmuje zgolj kot zgodbar in se novinar pojmuje zgolj kot zgodbar in se naenkrat ugotovi, da ne potrebujemo več niti pevca, ki bi si zgodbe izmišljal, ker si dandanes tako ali tako vsak zna izmisliti zgodbo. Zaradi tega ne potrebuje niti sodnika niti novinarja. Vse, kar danes potrebujemo, je zgolj poštar, ki bi nesel zgodbo naokoli. Ker je vse drugo odveč. In smo šli še dalje, da ne govorimo zgolj zgodbe o tem, kako je narejen lonec, ampak se celo zlažemo, da lonec obstaja. Pomembno je, da imamo poštarja, ki to stvar nese naokoli. Ob vsem tem se upravičeno sprašujemo, ali v vsej tej zmešnjavi še obstaja način, da povemo, da se je nekdo zlagal, stvar naredil slabo ali narobe in da to ni to, o čemer so se plemena na začetku dogovorila. Nekaj je pač še vedno prav in nekaj narobe. Ali pa mogoče nekateri ne dohajamo razvoja civilizacije in je dezinformacijska družba pač samo še en korak v razvoju od takrat, ko smo cenili mojstra, ki je dobro naredil lonec.
