Kolumna Mateja Fišerja: Dobro jutro, Evropa!

Malo je glasov, ki posamezniku ostanejo v spominu, posebno če poleg ni slike. Dobro jutro, Slovenija! Ta je eden tistih, ki vsekakor ostajajo mnogim ne zgolj v ušesih, ampak predvsem v kolenih ostarelega plesalca kot spomin na najboljše skoke. Tako se mnogi iz jutranjih goričkih avtobusov spominjajo glasu Lade Zei, ki je zjutraj napovedala vsebino Dela. Oni pa so se peljali v nekoč številne tovarne, gimnazije in strokovne šole v varaš. Takrat so na tej ruti odprli tudi pravi gostilničarji, ker so se zavedali, da je tisto, kar zaslužiš do sedmih zjutraj, vredno enako, kot boš dobil pozneje do časa malice.


Tako kot lev takoj, ko se zbudi, začne teči, da ulovi svoje kosilo, tudi gazela takoj, ko vstane, teče, da ne konča kot kosilo kakemu levu. Skratka, če ne prej, je bil glas Dobro jutro, Slovenija tisti, ki je pomenil začetek teka. Takrat so se zbudili tudi tisti najbolj zaspani. Radio je sporočil, kaj piše Delo. Po Mc Luhanovski, da je medij sporočilo, je bilo pač to to. Nihče ni dvomil, verjeli so. Verjeli na besedo. V primerjavi z danes, ko niti slika ne pomeni nujno, da stvar velja. Izvedeli so, kaj se dogaja v svetu in kaj se bo zgodilo. Pa so tekli, brez vprašanj, ker so verjeli. Tisti v tovarnah, da je njihovo delo pomembno, in tisti v šolah, da se je vredno prepeljati tudi dvajset kilometrov, da sedeš v šolsko klop.

Šlo je za neki konsenz o teku, če želimo, da bo vsem bolje. Vmes na tej poti so sicer izvedeli, da je na Zahodnem bregu spet napeto, kakšno malenkost iz Nikaragve in o omejitvi kitolova, vendar so osnovne teme dajale ritem. Mnenje o teh so že imeli zgodnji gostilničarji, ki so ta mnenja prodajali za še eno rundo, ki jo je čakajočim na avtobus naročil kateri od gostov. Neki pozitivni konsenz, ki je ljudem dajal voljo, če ne za drugo vsaj za to, da zjutraj vstanejo. In začnejo teči, seveda. Nekateri hitreje, nekateri počasneje, vendar se družba giblje. Velikokrat v preteklosti smo bili priča temu, da je družba dobila kolek med špice potača.

Pa se je vse skupaj zelo zaustavilo in še počasneje spet začelo vrteti, vendar so na tem mestu odigrali ključno vlogo posamezniki, ki so znali ljudi združiti in jim vliti nov optimizem. Nov konsenz, konsenz o novem upanju. New deal z ljudstvom. Ključno v tej fazi je vedno bilo spoštovanje. Tukaj velja razlikovati med voditelji. Tisti, ki so iskali naklonjenost, so naredili še večje sranje in pahnili ljudi v večjo bedo, drugim, ki so iskali spoštovanje, pa je uspelo povleči voz, ki je dejansko prinesel ljudem boljše življenje. Samovšečnost je huda stvar in predvsem prinese napačne sklepe. Taki ne razlikujejo med naklonjenostjo in spoštovanjem.

Ni nujno, da je nekdo nekomu naklonjen, a ga vseeno lahko spoštuje. Nasprotno pa ni nujno, da vsa vojska, ki je posameznemu voditelju naklonjena, tega tudi spoštuje. Tukaj je glavni zajeb. Ko se plastične lutke postavijo v pozicijo, da bodo nekaj reševale, v bistvu rešujejo ali zdravijo zgolj sebe, lastno eksistenco in svoj ego. Naklonjeni jim pač sledijo iz razlogov, ki nimajo nujno kake iskrene osnove. Ampak OK. O njih ne bi. Ko pride kolek med potače, je treba pač imeti na pedalih pametne ljudi. Take, ki znajo pravočasno ustaviti, popraviti in vso stvar pognati na novo, v pravo smer. Tako je vedno bilo in tako tudi bo.

Ne tistih, ki iščejo naklonjenost, ampak tiste, ki bodo pridobili spoštovanje. Po navadi to pride z dejanji, ne z besedami. Današnji čas je pač bolj naklonjen požiralcem ognja in krotilcem levov, vendar nekaj upanja še obstaja. Ko poslušamo Od srede do srede, ki ga vsak teden pripravljata spoštovanja vredna novinarja Dela Ali Žerdin in Janez Markeš, vidimo, da družba premore tudi pametne ljudi. Njun tedenski, če se izrazimo v danes popularnem kuharskem besednjaku, družbenopolitični karpačo je rezan prav dovolj na tanko in je prav dovolj začinjen, da lahko posameznik razbere, kam je ta družba napredovala in kam gre.

Pametnih je pač vedno premalo, prepametnih vedno preveč. V nekem trenutku bo pač treba nekomu verjeti, doseči nov konsenz, New New Deal. Šele ko so ljudi zaprli v meje občin, so ti doumeli, kako nepomemben je pomen mej. Lahko jih rišemo, kakor želimo, vendar so ustvarjene zelo umetno. Po nekem administrativnem redu, a so v bistvu veliko bolj pretočne, kot smo si mislili. Neumnost, ki jo naredi nekdo na enem koncu sveta, je v nekaj dneh na drugem in prehitro pride naslednja sreda. Ob tem pa so ljudje še vedno na jutranjem avtobusu in se vozijo v tovarno, ki je dandanes mogoče bolj odvisna od tega, ali bo nekdo naredil pravo stvar ali neumnost v Hamburgu, Tokiu ali Vancouvru, kot od tega, kaj roji po glavi lokalnemu politikantu. Ljudje sedijo v avtobusu in čakajo tisti znani glas, ki bi jim rekel: Dobro jutro, Evropa!