Kolumna Mateja Fišerja: Dve jajci devet evrov

Kot je pred kratkim nekdo zapisal, ne vem, zakaj se Hrvati sploh cepijo, oni so tako ali tako že na Hrvaškem. Tako vse skupaj izgleda in ni daleč od resnice. Ko bo središče Hvara spet podobno centru Ljubljane in bo Istra, kot bi se sprehajal po Trnovem. Iste face, druga lokacija. Občutek je, da je odhod na Hrvaško eden ključnih motivov za cepljenje. V zimskih primerih je pač treba oditi v kraje, ki jih poznajo tudi sosedi. Drugače je sploh brez smisla, da greste. In tako obstajajo neke lokacije, ki so včasih, v zlatih letih sindikata bile sinonim za oddih. Soboški sindikat je imel svoje domovanje v Rovinju in kasneje v Novalji na Pagu. Večina ta boljših firm je imela prikolice prvi red do mora. Tako se je pač sindikat izpogajal. Če so na leto pripeljali nekaj tisoč gostov, so imeli tudi privilegij, da so si lahko izbrali najboljše lokacije. Ni bilo vprašanje, kam greste, ampak se je spraševalo, kdaj greste. Zadnji teden oziroma deset dni julija je spadal med boljše termine, vreme se je stabiliziralo in cene paprike in paradajza so že dovolj padle, ker ga je bilo preveč tudi na domačih vrtovih. In tako sta delavec in direktor lahko končno skupaj stala v vrsti za paradajz, v kafiču ob tržnici skupaj spila jupi – jutranje pivo in tako se je krepila zavest o enakosti in pripadnosti firmi in sistemu. Podjetje vam je pač omogočilo, da ste lahko za majhen denar letovali v prvi vrsti ob morju, vaš prvi sosed pa je bil vaš direktor. To v sodobnem besednjaku imenujemo team building in kaj je še ostalih izrazov, ki so povezani s tako imenovanimi mehkimi faktorji neke organizacije. In so se časi spremenili, sindikalna naselja in prikolice so izginili, tako da se sedaj lahko vsak »kmet« slika v Dubaju ali all inclusive turških letoviščih. Pa se spet srečata direktor in delavec, vendar tokrat sindikat ne prispeva nič. Vse je naredila nevidna roka trga in ekonomije. Turizem se je globaliziral. To so velike besede različnih turističnih strategov.

Potovanje je postalo cenejše, globalno. Cene letalskih vozovnic so tako rekoč na dnu in lahko se vam zgodi, da vas staneta parkirni prostor na Brniku in pot od letališča v Londonu do mesta več kot letalski prevoz iz Ljubljane do Londona. Danes govorimo o novi normalnosti. Če se nam je še pred kratkim zdelo normalno, da je cena vlaka od letališča v Londonu do mesta dražja kot sam let iz Ljubljane do tja, nam sedaj govorijo, da se bomo morali privaditi na novo normalnost. Vendar se nihče ni vprašal, ali je normalnost, ki smo je bili deležni pred tem, res normalnost oziroma ali je bil to čas neke nenormalnosti, ki je kot taki nismo zaznali. Dubrovnik, Benetke, Barcelona. To so lokacije, ki so se pred epidemijo največkrat omenjale kot preobremenjene s turisti. V Sloveniji bi dodali Ljubljano in Piran. Gre pač za fazo v razvoju mest in lokacij, ki jih turizem dobesedno prehiti. Ko infrastruktura ne dohaja turističnega buma in ko pridemo do stanja, ko v mestu kot takem ni več prostora za življenje lokalnega prebivalstva. Ljubljana in Piran nista bila tako radikalna primera, pri nas gre bolj za majhnost dela, ki je turistično zanimiv. V Ljubljani imamo v mislih Staro Ljubljano in v primeru Pirana majhnost kraja, ki je zanimiv. Vendar tukaj ne govorimo zgolj o tem vidnem delu, ki ga povzroča množica ljudi, ampak tudi tistem nevidnem, ki pušča posledice tudi takrat, ko turisti odidejo. Ko smo gledali poročila o kanalizacijskem sistemu v Dubrovniku, je to zadnji kraj, kamor bi želel posameznik stopiti. Dobesedno celotni kanalizacijski sistem je zamaščen z odpadnimi maščobami iz lokalnih gostiln in mnogo teh sistemov je napeljanih neposredno v morje. Sistem je dobesedno kolabiral. To je zgolj en primer, na majhnem formatu in podobno se godi vsem ostalim turistično preobremenjenim krajem, ker pač mesta kot taka niso bila načrtovana za šestkratno število uporabnikov glede na število prebivalstva. Prav te dni se v Dubrovniku mudi svetovno znani novinar mreže CNN Richard Quest. In tokrat si ne zastavlja vprašanja o lepotah tega slovitega kraja, ampak vprašanje, ali so Dubrovnik, Praga, Barcelona, Benetke in Amsterdam uspeli v tem času zaprtja ponovno premisliti svoje poslanstvo. Kot pravi: »Sedaj ste imeli priložnost pritisniti ctrl + alt + del. Se resetirati.« Vprašanje je, ali smo to res naredili. Ali čakamo, da se bodo stvari postavile v »red«, kot je bil prej, in čakamo, da bodo množice turistov spet prišle in zadušile življenje lokalnega prebivalstva, ali pa bo novemu turizmu vseeno uspelo ohraniti identiteto mest in ne postati zgolj poceni kulisa za mase. Vsak pameten gostinec ima raje pet dobrih gostov kot petdeset sendvičarjev in tako je tudi v drugih delih turistične industrije. Kakovostni gostje sicer zahtevajo kompetentno storitev in so zanjo pripravljeni tudi korektno plačati. Ko po dolgem času ponovno vidimo mularijo, ki po mestu vleče kufre, se upravičeno vprašamo, kaj jim bomo ponudili. Ali bo to kajzeršmarn, kot eden največjih nategov turistične industrije, ko dve jajci prodaš za 9 EUR, ali pa bo to neka intimna izkušnja, ko bodo tudi turisti začutili utrip in življenje lokalnega prebivalstva na neki lokaciji. Vprašanje z velikim vprašajem.