Kolumna Mateja Fišerja: Filmska interpelacija

Jutro po kavi. Bili so dnevi interpelacij, bi lahko rekli. Trije ministri so bili poklicani, da položijo račune o dosedanjem delovanju in preverijo, ali jih nadzorniki še podpirajo. Državo vodi stranka, ki je na volitvah dobila največ glasov, in poslanci glasujejo po svoji vesti. Če se je pri nezaupnici čakalo na nekaj tako imenovanih preletarijancev, se tokrat ni nihče ukvarjal z izidom glasovanja. Pot je zanimiva, ne cilj. Ker pač geslo enkrat izdajalec, vedno izdajalec še vedno drži. Takih pač ljudje ne marajo. Interpelacija, ki dobi osemnajst ur prostora na nacionalki, mora biti vsekakor pomembna.



Ker je televizija pač vizualni medij, naj bi bila stvar gledljiva. Pa dajmo. Televizijska različica interpelacije bi bila brez Vaska Simonitija ena sama žalost. Minister je s svojim nastopom pokazal, da mu medij ni tuj. Redki imajo talent, da v svojih nastopih držijo gledalca budnega. Spontano in nepotvorjeno je dal vedeti, da prezira amaterizem, diletante, bleferje in pozerstvo. Enostavneje povedano, nekaterim, ki jih ni imenoval, je dal vedeti, da so bedaki. Pa ne zgolj tistim na drugi strani, ampak tudi svojim. V nekaterih primerih je bil bližje s sovražniki kot z onimi, ki so ga zagovarjali.

Zelo jasno je bilo videti, da večina ni na ravni naloge in ne razumejo vsebine, o kateri naj bi govorili. In tako so ga zagovarjali s primeri, za katere jim je pred tem jasno povedal, da niso tisto, kar je njegovo pojmovanje vrhunske umetnosti. Nekateri pač ne razumejo razlike med kulturo, umetnostjo in vrhunsko umetnostjo. Kot sin skladatelja verjetno ve, koliko milijonov ur je treba presedeti za klavirjem, da sploh lahko začneš premišljevati o lastni kompoziciji, koliko ton papirja gre v nič, preden neki slikar pride do »svoje« slike, koliko žuljev je v enem skoku plesalca in tako naprej.

Vrhunska umetnost je pač trdo in garaško delo, in prav zaradi tega je ni možno enačiti z neko popoldansko samoterapijo posameznika, ki nekaj riše. In tukaj je hakl. V sistemu. Sistem, ki omogoča, da bodo dobri lahko delovali, in sistem, ki omogoča, da bodo nekateri, ko so šele na poti do dobrih, tja tudi prišli. Film je ena od teh, zaradi svoje narave najbolj kompleksnih umetnosti. In več od tega. Film je najprej industrija. Sistem veščin, obrt, ki je več kot zgolj kulturni produkt. Ne samo v svoji končni obliki, ampak že v procesu nastajanja je film tista dejavnost, ki ustvarja dodano vrednost.

Pred leti so na primer filmske ekipe v Murski Soboti opravile osemnajst odstotkov vseh turističnih letnih prenočitev. Ta podatek je za eno tako majhno mesto izjemnega pomena in pomembna postavka v turističnem prihodku mesta. Prav zaradi tega mora imeti film drugačen položaj kot ostale umetnosti, saj na eni strani združuje ali daje delo množici specializiranih poklicev, ki so hrbtenica umetniškemu izražanju. Kaj pomeni diskontinuiteta, smo že enkrat poskusili, takrat ko je z dražgoško bitko padla Viba in se je za skoraj desetletje izgubilo tehnično znanje, ki je potrebno za izvedbo filma. In ker je film biznis, se tudi umešča v mednarodno okolje, ki pa na tem delu ne spi. Tako dobijo delo tisti, ki znajo in so dobri.

Če kje, je pri filmu pomembno, da država stoji zraven in zagotavlja kontinuiteto, tako na bazični produkcijski ravni kot tudi na ravni kreativnega ustvarjanja. Poleg tega pa še vzpostavitev razmer, okolja, ki bo atraktivno za prihod tujih produkcij. S tem se krepi domače gospodarstvo, razvijajo specifični poklici in daje možnost, da se posledično dviguje raven domačega filma kot takega. Lansko leto je izšla knjiga enega najpomembnejših sodobnih direktorjev fotografije Dariusa Khondjija. Knjiga je zanimiva, ker nudi vpogled v delo tistih, ki stojijo za kamero. Ne zgolj kot operaterji, ampak kot kreatorji podobe. Prav v tem poklicu se povežeta tehnično in ustvarjalno znanje.

Umetnost in tehnika. In prav danes govorimo, da smo v vizualni dobi, ko podoba, slika, dominira nad besedilom. Zakaj je kolorist Ernesto Novelli naredil revolucijo pri upravljanju barv v filmu, zakaj je izbor objektiva ključnega pomena za karakter slike, kateri tip osvetlitve je kdo izbral glede na vsebino scenarija in tako naprej. Pri interpelaciji je bilo vidno, da se prav skozi področje filma odražajo napake dolgoletnega ali celo desetletnega nerazumevanja neke materije. Stvari je treba urediti sistemsko in tako, da bodo zagotavljale dolgoročno kontinuiteto. Ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti. Gre v prvi vrsti za stroko, in to z različnih področij. Za ostale razpravljavce pa naj velja Simonitijeva. Bodite tiho, ker nimate pojma, o čem govorite.