Kolumna Mateja Fišerja: Fotke za deset jurjev
Fotografija ima od nekdaj svoje mesto tudi znotraj likovne umetnosti. V bistvu ima svoje mesto v različnih industrijah. Kot bi nekateri rekli, je spremenila vse. Skoraj vse. V kateri koli dejavnosti se je pojavila, jo je na neki način spremenila. Naj bo to opazovanje vesolja, mediji ali danes popularno telefoniranje. Kdo bi si mislil, da bo prav telefoniranje popularno, kot je danes. Vsak zemljan hodi naokoli s telefonom in nekaj telefonira. Telefoniranje je postalo smisel bivanja. In fotografija je postala skupaj s pisanjem sporočil del telefoniranja. In v bistvu je to logično. Komuniciranje je res ena osnovnih potreb človeka. S komunikacijo obstajamo. S komunikacijo se povezujemo. S komunikacijo odkrivamo svet okoli sebe in hkrati sami sebe umeščamo vanj.
Fotografija je vizualni del te komunikacije. Če je bila nekoč dostopna manjšemu delu populacije, je danes fotograf vsak. Od takrat, ko so mojstri prenašali s srebrom obdelane steklene plošče in uporabljali ure osvetlitve, do danes je preteklo zgolj slabih dvesto let. Dvesto let v zgodovini človeštva ni nič. V časovni premici je to dobesedno tukaj. V teh slabih dvesto letih smo prišli do klika na telefonu in še enega klika za objavo. Še preden je nekdanji mojster pripravil vso opremo, danes fotka obkroži svet. In prav zaradi tega je fotografija danes zanimiva bolj, kot je bila kdaj prej. In prav zaradi tega tudi danes pridobiva veljavo. Ima ceno. Bili so časi velikih vprašanj, ali fotografija je ali ni del umetnosti, ali spada med posvečene, ki imajo svoj prostor v velikih galerijah in zbirkah, in tako naprej. Teh vprašanj danes ni. Danes ima fotografija prostor tako v galerijah kot v velikih zbirkah. Na Dunaju obstaja galerija Preis, podobna Galeriji Fotografija v Ljubljani. Preis prodaja fotke za deset jurjev in več. Lahko bi rekli popularnih avtorjev. Takšnih, kot sta Rankin, Watson in podobni. Fotografije, ki so že zaokrožile svet in jih marsikdo pozna, si lahko tam ogledate brezplačno in v originalu. Prav lepo je videti originale Kate Moss, Schifferjeve in drugih slavnih modelov. Marsikomu je pogled na objavo v reviji dovolj, vendar je popolnoma nekaj drugega, ko stvar vidiš v živo. Drugačen občutek in druga podoba, ko je fotografija postavljena v prostor in zaživi v nekem drugem okolju. In ko kupiš fotko za deset jurjev, ti dodatno zaračunajo še enega za okvir. Fotografija ima dandanes pač ceno. Višjo, kot jo je kdaj imela. Berlinska fundacija Helmuta Newtona je pred kratkim postavila retrospektivno razstavo.
Helmut Newton bi lansko leto praznoval sto let in razstava je bila načrtovana ob jubileju, vendar so jo odprli šele zdaj. Newton spada med tiste fotografe starega kova, ki so izjemno veliko prispevali tako k razvoju kot popularizaciji medija. Govorimo o modnem fotografu v najširšem pomenu besede. Tistemu, ki je premikal meje medija in predvsem meje gledalčevega pojmovanja fotografije. Modna fotografija je znotraj fotografije tista, ki je širšemu občinstvu najbolj poznana. Prodajanje sanj, lepega življenja in želja ustrezati družbi je osnovno gonilo modne industrije. Jasno, da govorimo na eni strani o industriji, na drugi pa o množici vrhunskih modnih kreatorjev, ki s svojimi kreacijami, nekaterimi dostopnimi, nekaterimi nedostopnimi, uporabnimi ali popolnoma neuporabnimi, soustvarjajo to industrijo sanj. In poleg kreatorjev so tukaj modni fotografi. Ikone modne fotografije. Če jih moramo našteti zgolj nekaj, so to prav gotovo Erwin Blumenfeld, Richard Avedon, Helmut Newton in Peter Lindbergh. Tisti, ki so vsak v svojem obdobju postavljali nove standarde znotraj modne fotografije.
Mimo Newtona pač ne moremo. Prav on je bil na neki način vez med staro gardo, na primer Blumenfeldom, in generacijo Lindbergovih supermodelov. To ne pomeni, da njegovi modeli niso bili poznani, ampak obdobje vsem znanih supermodelov je pripadalo drugim. Newton je bil eden tistih, ki so skupaj s kreatorji in velikimi uredniki popularnih revij, kot so Vogue, soustvarjali podobo in trende sveta od sedemdesetih let do konca prejšnjega tisočletja. Zanj bi lahko rekli, da so ženske osrednja tema njegovega upodabljanja. Ne zgolj kot objekt opazovanja, ne zgolj kot obešalnik, na katerega modna industrija obesi svoje nove izdelke, ampak predvsem kot osrednja točka odpiranja vprašanja o položaju ženske v družbi. Mogoče nekatere teh fotografij delujejo brutalno, mogoče nekoliko izven časa, vendar je treba vedno tudi pogledati, kdaj so nastale in kako se je na ženske gledalo takrat. Kakšen je bil položaj v času nastanka fotografije, in šele tedaj vidimo pravo brutalnost Newtonovega pristopa, in šele tedaj se odprejo številna vprašanja, na katera je bilo treba odgovoriti. Tako ugotovimo, da je Newton res dober in da deset ali pa sto jurjev niti ni pretirana cena. Okvirji pa so res dragi.
