NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Fredo Nemec, gospod Prater!
Cel svet pozna Wurstelprater, a obstaja en človek, ki pozna vse v tej vasi. To je Fredo Nemec.
Odpri galerijo
Fredo Nemec z ženo Gabrielle, ki pripada četrti generaciji lastnikov zabaviščnih naprav. FOTO: MATEJ FIŠER
Obstajajo kraji, ki jih poznamo. Tudi če jih nismo nikoli obiskali, imamo občutek, da so nekakšen del našega okolja. Vrta. Znamenitosti, ki nekako pašejo v naš kulturni okvir, ki so del tistega, čemur rečemo naša kultura. Kot je Eifflov stolp v Parizu, Rialto v Benetkah, londonski Big Ben in še jih je. Eden takih je prav gotovo tudi dunajski Prater. Slovito dunajsko kolo s kabinami, ki na neki način označuje center srednje Evrope v celotnem svojem kulturnozgodovinskem in političnem okviru.
Je neki simbol stalnosti, občutek, da je tam od nekdaj in bo večno tudi stalo. Služi nam kot orientir tako v prostoru kot tudi času. Kolo je vedno tam, spreminja se zgolj način, medij, skozi katerega ga gledamo. Nekoč je iz črno-belega prešlo barvno iz papirja na zaslone. Prater je vsekakor simbol Dunaja. Tudi eden vidnejših simbolov Evrope. Tako izrazit, da ga prepoznajo tudi tisti čez lužo. Tisti, ki gledajo od daleč.
Razumeti moramo, da mnogo Američanom, Avstralcem, Indijcem, Kitajcem nikoli ne uspe priti v Evropo. Poznajo jo zgolj od daleč, prek slik. In ko na različnih krajih sveta postavljajo replike znamenitosti te Evrope, jim pač nikoli ne uspe prenesti vonja. Vidijo, vendar ne vedo, kako pri nas diši. Ne vedo, kako diši pečena krača iz Pratra. Vonj je za zdaj še lokalna sestavina. Vendar vedo, poznajo. Poznajo znamenitosti Evrope. Poznajo znamenitosti Dunaja, poznajo Prater.
Ko je leta 1949 v kina prišel Tretji človek Grahama Greena in Carola Reeda, so ljudje ponovno narisali Dunaj na mapo. Orson Welles in znameniti Riesenrad, kolo s kabinami, sta postala simbol nekih novih časov, tistih, ki so napovedali življene, čeprav z grenkobo druge vojne v ustih. Vendar se ni čakalo. Takrat je bila Avstrija, in tudi Dunaj v manjšem formatu, še razdeljena enako kot Berlin na štiri sektorje. Prater je bil sovjetski sektor. Drugi becirk, ki je in še velja kot judovski, je bil velikokrat tisti, ki je najbolj gor plačal. Vendar se ne da. Kar koli se zgodi, ga ni možno izbrisati z mape. In tukaj sredi tega je Prater.
Bolj ko ga želijo izbrisati, vedno bolj aktualen se vrne. Tako je tudi danes. Ko so mestne oblasti po projektih Borisa Podrecce začele spreminjati podobo tega dela s prenovo osrednje železniške postaje v becirku, se je še enkrat vrnil. Iz dela kurb in džankijev Prater postaja eden vitalnejših delov mesta. Ne zgolj park s svojo znamenito glavno alejo, ki je za marsikaterega Dunajčana prvi stik z naravo, ampak tudi s selitvijo celotnega kampusa ekonomske fakultete, kjer so se podpisali tudi arhitekti, kot je Zaha Hadid, osrednjega stadiona in nekakšno povezavo med donavskim kanalom, donavskim otokom in Donavo, je to del mesta, ki se naslanja na center, a hkrati veže zunanje okraje.
Prav tukaj na sredini tega drugega becirka leži zabaviščni park. Wurstelprater, ki skozi stoletja diha z neko svojo notranjo logiko. Cel svet pozna Wurstelprater, a obstaja en človek, ki pozna vse v tej vasi. To je Fredo Nemec. Slovenec, rojen v Šmartnem v Rožni dolini. Šest let je imel, ko sta se z mamo preselila na Dunaj. S petnajstimi je začel delati v zabaviščnem parku, živeti Prater. Vanj ni mogoče priti zgolj zaradi denarja in priložnosti za zaslužek. Prater je la famiglia. Vas, v kateri živiš, ki ji pripadaš. Lokalna skupnost, v katero se rodiš ali priženiš. Tako kot Fredo. Tudi on je našel v tej vasi svojo življenjsko sopotnico, ki pripada že četrti generaciji lastnikov atrakcij.
Te družine niso zgolj investitorji v naprave in njihovi upravniki, ampak hkrati tudi lastniki zemlje. Tako so sami na svojem. Dolgoletna tradicija življenja v šovbiznisu in z njim je postavila stvari na svoje mesto. Gostinci so gostinci, lastniki vrtiljakov pa lastniki vrtiljakov. Niso konkurenca, ampak so vsi eno. Dvesto petdeset atrakcij in osemdeset družin. Vsak dela svoje in vsi skupaj so s tem močnejši. Kot omeni Fredo, se pri investicijah v nove naprave številke hitro zavrtijo do milijona evrov. Fredo in žena sta od prednikov prevzela posel leta 1999. Imata štiri lokacije z različnimi napravami.
Najstarejši je ringelšpil, ki je poleg slovitega kolesa v Pratru ena najstarejših naprav v zabavišču. Kot vsaka dobra vas ima tudi »dorf Prater« svoj odbor, ki odloča o življenju. Fredo je na čelu tega odbora. V tej vasi ima tudi svoje poročne priče in je boter otrokom drugih družin. Vsi so na neki način ne zgolj sodelavci, ampak tudi družinsko povezani. Fredo predstavlja tudi Prater zunaj vasi. Je zastopnik obrtne zbornice in se bori za ljudi iz Pratra. Ko se z njim sprehodiš po tem zabaviščnem parku, je na vsakih vratih deležen pozdrava, vzklika ali namiga.
Tudi v znamenitem Schweizerhousu, največjem pivskem vrtu v Avstriji, ki lahko sprejme tudi do 2000 gostov, vsi natakarji vedo, kdo je Fredo. Zanj se vedno najde miza. In osebni pozdrav slovitih lastnikov Kolarik. V teh časih je prav ta Prater doživel velik upad, ker ni turistov, ampak vseeno delujejo, in to dobro. Nekaterih krajev pač ne vojna ne kriza ne more zlomiti. Zgolj zaradi njihovih ljudi. Fredo nikoli ne pozabi, od kod prihaja, in to s ponosom poudari. Do gostov iz Slovenije goji posebne simpatije. Če se boste znašli v Pratru, vedite, da ste skoraj doma. Ker Fredo Nemec je Mr. Prater.
Cel svet pozna Wurstelprater, a obstaja en človek, ki pozna vse v tej vasi. To je Fredo Nemec.
Je neki simbol stalnosti, občutek, da je tam od nekdaj in bo večno tudi stalo. Služi nam kot orientir tako v prostoru kot tudi času. Kolo je vedno tam, spreminja se zgolj način, medij, skozi katerega ga gledamo. Nekoč je iz črno-belega prešlo barvno iz papirja na zaslone. Prater je vsekakor simbol Dunaja. Tudi eden vidnejših simbolov Evrope. Tako izrazit, da ga prepoznajo tudi tisti čez lužo. Tisti, ki gledajo od daleč.
Razumeti moramo, da mnogo Američanom, Avstralcem, Indijcem, Kitajcem nikoli ne uspe priti v Evropo. Poznajo jo zgolj od daleč, prek slik. In ko na različnih krajih sveta postavljajo replike znamenitosti te Evrope, jim pač nikoli ne uspe prenesti vonja. Vidijo, vendar ne vedo, kako pri nas diši. Ne vedo, kako diši pečena krača iz Pratra. Vonj je za zdaj še lokalna sestavina. Vendar vedo, poznajo. Poznajo znamenitosti Evrope. Poznajo znamenitosti Dunaja, poznajo Prater.
Ko je leta 1949 v kina prišel Tretji človek Grahama Greena in Carola Reeda, so ljudje ponovno narisali Dunaj na mapo. Orson Welles in znameniti Riesenrad, kolo s kabinami, sta postala simbol nekih novih časov, tistih, ki so napovedali življene, čeprav z grenkobo druge vojne v ustih. Vendar se ni čakalo. Takrat je bila Avstrija, in tudi Dunaj v manjšem formatu, še razdeljena enako kot Berlin na štiri sektorje. Prater je bil sovjetski sektor. Drugi becirk, ki je in še velja kot judovski, je bil velikokrat tisti, ki je najbolj gor plačal. Vendar se ne da. Kar koli se zgodi, ga ni možno izbrisati z mape. In tukaj sredi tega je Prater.
Fredo Nemec z ženo Gabrielle, ki pripada četrti generaciji lastnikov zabaviščnih naprav. FOTO: MATEJ FIŠER
Bolj ko ga želijo izbrisati, vedno bolj aktualen se vrne. Tako je tudi danes. Ko so mestne oblasti po projektih Borisa Podrecce začele spreminjati podobo tega dela s prenovo osrednje železniške postaje v becirku, se je še enkrat vrnil. Iz dela kurb in džankijev Prater postaja eden vitalnejših delov mesta. Ne zgolj park s svojo znamenito glavno alejo, ki je za marsikaterega Dunajčana prvi stik z naravo, ampak tudi s selitvijo celotnega kampusa ekonomske fakultete, kjer so se podpisali tudi arhitekti, kot je Zaha Hadid, osrednjega stadiona in nekakšno povezavo med donavskim kanalom, donavskim otokom in Donavo, je to del mesta, ki se naslanja na center, a hkrati veže zunanje okraje.
Prav tukaj na sredini tega drugega becirka leži zabaviščni park. Wurstelprater, ki skozi stoletja diha z neko svojo notranjo logiko. Cel svet pozna Wurstelprater, a obstaja en človek, ki pozna vse v tej vasi. To je Fredo Nemec. Slovenec, rojen v Šmartnem v Rožni dolini. Šest let je imel, ko sta se z mamo preselila na Dunaj. S petnajstimi je začel delati v zabaviščnem parku, živeti Prater. Vanj ni mogoče priti zgolj zaradi denarja in priložnosti za zaslužek. Prater je la famiglia. Vas, v kateri živiš, ki ji pripadaš. Lokalna skupnost, v katero se rodiš ali priženiš. Tako kot Fredo. Tudi on je našel v tej vasi svojo življenjsko sopotnico, ki pripada že četrti generaciji lastnikov atrakcij.
Te družine niso zgolj investitorji v naprave in njihovi upravniki, ampak hkrati tudi lastniki zemlje. Tako so sami na svojem. Dolgoletna tradicija življenja v šovbiznisu in z njim je postavila stvari na svoje mesto. Gostinci so gostinci, lastniki vrtiljakov pa lastniki vrtiljakov. Niso konkurenca, ampak so vsi eno. Dvesto petdeset atrakcij in osemdeset družin. Vsak dela svoje in vsi skupaj so s tem močnejši. Kot omeni Fredo, se pri investicijah v nove naprave številke hitro zavrtijo do milijona evrov. Fredo in žena sta od prednikov prevzela posel leta 1999. Imata štiri lokacije z različnimi napravami.
Najstarejši je ringelšpil, ki je poleg slovitega kolesa v Pratru ena najstarejših naprav v zabavišču. Kot vsaka dobra vas ima tudi »dorf Prater« svoj odbor, ki odloča o življenju. Fredo je na čelu tega odbora. V tej vasi ima tudi svoje poročne priče in je boter otrokom drugih družin. Vsi so na neki način ne zgolj sodelavci, ampak tudi družinsko povezani. Fredo predstavlja tudi Prater zunaj vasi. Je zastopnik obrtne zbornice in se bori za ljudi iz Pratra. Ko se z njim sprehodiš po tem zabaviščnem parku, je na vsakih vratih deležen pozdrava, vzklika ali namiga.
Tudi v znamenitem Schweizerhousu, največjem pivskem vrtu v Avstriji, ki lahko sprejme tudi do 2000 gostov, vsi natakarji vedo, kdo je Fredo. Zanj se vedno najde miza. In osebni pozdrav slovitih lastnikov Kolarik. V teh časih je prav ta Prater doživel velik upad, ker ni turistov, ampak vseeno delujejo, in to dobro. Nekaterih krajev pač ne vojna ne kriza ne more zlomiti. Zgolj zaradi njihovih ljudi. Fredo nikoli ne pozabi, od kod prihaja, in to s ponosom poudari. Do gostov iz Slovenije goji posebne simpatije. Če se boste znašli v Pratru, vedite, da ste skoraj doma. Ker Fredo Nemec je Mr. Prater.
